Stara Metlika (24)

Šli smo raziskevat Vrlovko

Blo je enkrat med počitncami leta 1963. Kambič, naš bivši učitel je reko, da bi blo dobro raziskat kraško jamo Vrlovko na Hrvaškem blizu Kamejna. Tak smo se napotli ja, Branko, Janči i občasno so prhajali še Stane i Drejče. Gor ob štreki smo si postavli šotor i not navlejkli en cel kup krame, ki jo bomo rabli pr raziskevejni.

Drugi dan valej vjutro po fruštiki se mi spustimo dol v jamo. Vhod je biu kar imponzanten. Velka dvorana odnaprej, ki se je jako hitro zaprla. Jama nej bi bla skus do Reštovega. Tak so pravli domačini, a mi nismo pršli več kej stu metrof not. Pred kratkim je bla tam poplava i voda je fse izdrla i nanosila blata jako na debelo. Dobro, sej smetja ni blo več not. Začnemo mi kopat i vlačit un drek vn. Po eno petih metrih je prehod zapirala ena vlka skaletina, ki se je zrušla iz stene. Valej smo znali, da naprej ne bomo mogli. Probali smo i pr strani naredit prehod v blati, sam se ni dalo, zak se je skus rušlo iz stropa. Lahko bi še koga zasipalo.

Ni blo druge kej to vse skop zmerit i naredit dokument o jami. Tak je fteu učitej Jože. Ja sm začno hodit ondej v jebeno gradbeno šulo i sm jmo več malo pojma kok se to naredi i sm pol cel teden več al menj sam to mero i risau. Vsi drugi so šli ribe lovit, da bomo meli kej za jest. O ribah ni duha ni sluha ni blo. Da je biu z nami Zoran, ondej bi še kej primli. Zat smo šli ja i Branko na Brud v štacun i smo kupli fse kej smo rabli. Reko je Branko, da so mu palačinke jako dobre. Kupli smo poleg mesa i kruha še moko i mleko i par jejc.

Prnesemo mi to v naš tabor i nastane problem kdu bo peko palačinke. Ja sm približno znau kak to gre, sej sm gledau mamo ko jih je pekla duma. Nardimo mi pol maso i zakurimo ogenj med dveh kamnih, nalijem malo ola i s šefarko zlijem maso za prvo palačinko. V začetku je še zgledalo, da bo plačinka, sam se je primla na ponvo i ratau je pol šmoren. Ugotovimo, da je šmoren tudi jako dobr, i nismo se pol več jebali s palačinkah.

Pršla je i nedela, ko nej bi se spokali domuh. Pogledat so nas pršle i punce i jako hitro smo se ondej pobrali domuh.

Dosti cejta za tem sm biu še enkrat v Vrlofki. Nč, a baš nč se od ondej ko smo bli mi tam ni spremenilo. Edino kej so Hrvati odnaprej nardili železna vrata za zapirat, da ni mogo več nhče hodt notr srat.