Urška Ristić: Zbiram redke bolezni

V ljubljanskem Kinodvoru je bila v sredo premiera dokumentarca Petre Seliškar Telo, dobitnika vesne na Festivalu slovenskega filma. V filmu spremljamo protagonistko Urško, ki ji nenadna bolezen postavi ključna vprašanja, kako se vzpostaviti na novo, kako se razumeti, videti, kako te vidijo drugi in kakšno vlogo odigrata družina in prijateljstvo.

Režiserka Petra Seliškar, avtorica dokumentarcev Babice revolucije (2006), Mama Evropa (2014), Moj narobe svet (2016) in Odpotovanje (2020) je s svojim zadnjim filmom dokumentirala življenje prijateljice, ki je 20 let preživela na robu med življenjem in smrtjo. Potem ko je padla v komo, sledi diagnoza vaskulitis osrednjega živčevja. Ko se je prebudila, ni vedela, kdo je, koliko je stara, kakšno je njeno življenje. Ponovno se je morala naučiti hoditi, predvsem pa delovati v svetu, ki se je zanjo nenadoma radikalno spremenil. Njene težave se s tem niso končale oz. kot pravi – “zbiram redke bolezni”.

Petra Seliškar in Urška Ristić, sicer profesorica na Glasbeni šoli Črnomelj, sta prijateljici že od najstniških let. Kot je po premieri povedala protagonistka filma, je Petra od nekdaj “težila s kamero”, kar je v primeru pričujočega dokumentarca vitalnega pomena. Seliškar prepleta posnetke iz rane mladosti, pa kasnejših let in obdobja bolezni z zdajšnjimi, ko je bilo jasno, da bosta posneli film.

Kaj se zgodi s človekom, pianistko, nekdanjim modelom, ko se ji življenje sesuje in ko jo razen redkih izjem vsi sprašujejo “koliko vaga”? Kot je povedala Seliškar, je s filmom želela med drugim tematizirati dejstvo, da telo ni samo nekaj materialnega, ni zgolj manifestacija, je veliko več. Človek je veliko več.

Urškini strahovi, nezavedno, vse, kar ni čisto, materialno telo, so v filmu prikazani s podvodnim svetom rib, ki vzbujajo fascinacijo, strah in nelagodje hkrati. Zelo pomembno je bilo tudi oblikovanje zvoka, delo Vladimirja Rakića, ki je mestoma ponazarjalo zelo specifična stanja. Urška kot glasbenica je lahko skozi zvok denimo lažje prepoznala in svetovala, kakšen je občutek, ko se začne ponovno prebujati živčevje.

Prepleti zelo naturalističnih, dokumentarnih posnetkov z liričnimi ali neolepšane besede s skladbo, ki jo izvajata Urška in njen mož Bojan ali jo v ozadju igra ena od dveh hčera, pred občinstvom odpirajo svet skrajnega obupa in velikega veselja, predvsem pa zelo pogostega humorja.

Sprva je to humor, porojen iz divje mladosti, nato se prevesi v črni humor, potem pa ponovno preide na tista obča mesta, ki lahko nastanejo ravno na podlagi tesnega, pristnega, dolgoletnega prijateljstva, ki je preživelo že marsikaj. Oziroma, kot je po premieri povedala Urška Ristić, “če si pravi prijatelj, si daš mir”.

Film, katerega producentka je Seliškar in je nastal v slovensko-makedonsko-hrvaški navezi, je od danes na rednem sporedu Kinodvora. Posvečen je materam in hčeram. Prav lahko pa bi bil tudi prijateljstvu.