Alen Sodec: Nismo igrali, smo malo smo šutirali ...

Biu je lep sončn junijski dan. Na nebu enega oblačka. Taman za šetnjo po Metliki. Brankotu je blo škoda, tako lepega dana stran hitit. Odločitef je pala. Namesto, da gre v naravo, se je odloču za sprehod po največji metliški ulici. Od rondoja do rondoja. Za nagrado pa še špricer, dva, tri na metliški Koupi, da bo večja vnema pr hoji.

Na drevoredu Tonija Gašperiča sedi Jožič i gleda proti Gorjancom. Pozdravijo se onidva: “Bok, bok. Kak si? Dobro, ti? Ah, nekej me šraufa.” pravi Branko i prdne enega mastnega. Unakega po kislem zelju i gre dalje. Jožiču slabo i odoloču se on, da gre f kontra smer f prvo gostilno na špricer. Pride majstr not i zagleda Toniča: “Bok bok, kak si, dobro, ti?; Ah sedu sm gori pr drevoredi i mimo je šu Branko, tak je prdn’l. da se je skorej zasrau, pa sm si reku, da je cejt it”.

Popijejo oni špricer, dva, tri i pade dogovor, da grejo še kam pogledat. Palijo auto i gas f sosednjo kafano. Zagledajo Franiča i naročijo litr i vodo. Kaj bi tri komandosi naročevali po štucih. To si v oko zlijejo. “Bok, bok. Kak si? Dobro, vi?; Ah bli smo v uni kafani, pa smo rekli, da gremo še kam pogledat, ki je toko lep dan”.

Jožiča prtisne scat i prejde on. Ta čas pravi Tonič Franiču: “Pravi Jožič, da se je Branko malo fšteu pr prdcu, pa da je malo poteklo. Samo nekar nikomur povedat. Tak mi je Tonič rekl.” Franič sredi eksanja pobledi i jedva pogoutne sicer odličnega Belokranjca. Pride Tonič iz veceja i pogleda Franiča: “ Kaj ti je Franičm kaj si tak pobledl”?

Franič je tiho, popije špricer, se fsede na svoj motoričk i otpelje. Kumej čaka, da pride do naslednje kafane, da poveda kaj se je zgodilo. Zakej to mu je hrana, to more dat vn iz sebe. Fstopi notr i pozdravi: “Bok.. bok. Kak ste? Dobro, ti?”; Ah, več valej vjutro mam mastno novico. Znate, da se je Branko fsa zasrau i zdej tak hodi po Metliki. Kak ga ni sram?”

Branko uživa f šetnji i gleda živali i rastline. Tu pa tam posluša še ptičje petje, dok se ne spozabi. Fse bližje je cilju i usta se mu fse bolj širijo. Gdu ne bi biu vesel na tak lep dan? Pa še na poti proti Koupi. Minuta do raja. Z fsakim koarom pouni baterije i misli so fse čistejše.

Ta cajt Franič i njegovi poligloti še dalje meljejo o Brankotu. Na drek so že pozabli. Zdej je ne repertoaru drugo omalovaževanje. Branko mirnim korakom šeta mimo kafane na poti do raja i pade v rdeče, skržljane oči veleumom. Posmeh traja dalje i čez nekej cajta, ko je puna kapa začutijo potrebo po tarči.

“Kurc, ajmo do Koupe še na špricer, da vidimo kaj je s temu Brankotu. Zadnje čase je malo čudn”, pravi Franič.

Sedi Branko mirne duše na terasi i pije espreso i štuc rujnega. Nemirnim korakom, opotekajoč, izza vogla prleti hrpa samozavestnih genijof. Brez občutka en čez drugega letijo do Brankota i ga gledajo. Nč jim ni jasno, f sekundi so otreznli. Mncajo si oči i počasi kužijo, da je to fse skup en drek, laž.

“Mi smo misnli, da si se zasrau. Zakej nam to delajo, Branko?!”

Branko naredi požirek kave i malo večji požirek rujnega, pogleda fse navzoče i mirnim glasom reče: “Sami si to delate”.