Dejan Jakofčič: Việt Nam

Malo smo šli pogledat kaj so amerikanci iskali v Vietnamu. Na ekskurziji smo se karali i jamrali non stop. Tak, da nam ni blo lepo, znam da ste to hteli čut. Pa ja ne bi tople pive, pa drugemu ni dobra kobra. Un ne bi črvof jeu, použi so mi prepikantni, zakej ni tople vode, pa zak čaj ne cukrajo, pa ni praf da je klima na 5 stopinj, zakej mi mali kitejc na ramenu spi? Pa kak to zgleda, da dete bruha zravn tebe. Pa koza v kasonu nam bo ruzake posrala, pa to ne zgleda da opica sprajt fkrade i pije. To iz domače njive od indijanke nč ne gađa, pa je bla na severu bunda kumej dost, pa se na jugu vs lepim od sparine. F tem rižu je sam ingver, to mi je preveč zelenjave, meni je gat zmanjkalo, smetje bi pa lahk f kante metali, nimam kam nog dat, v glavo se fsepovsod skus rukam, kozarcof spet niso oprali i na žifce mi grete. Vglavnem nikdar nč praf!

Drgač pa ko nismo jamrali, je debata vglavnem tekla o blatu v različnih oblikah i načinih izločanja, o časovnem načrtovanju o naslednjem iztrebljanju, kaj zapera, kaj odpera, kak ga spustiš da po nogi ne poteče i tak naprej. Smo se pa strinjali, da če poškropi po guzici ko pade v školjko, da je nasmešek na obrazu skorej fsakič.

I še pr nečem smo bli složni. Našli smo en velik kip lepo rejenega strica. Samo smo se pogledli i fsem je blo odmah jasno. Hepi Budo je treba prpelat al pa sezidat v Metliki. Najbulje na gornjem krožišču. V eni roki bo meu pletenko vina, v drugi đoint i lepo bo tam sit i zadovoljn sedu i se smejau. Lep okrogel vampiček mu bo simpatično vn štrlu ispod Ruzanc majce. Po turško glih ne bo sedu, oni so že dost škode nardili. Neki na njemu bo mogu bit metliški grb, al mu pa krokara na vsako ramo damo. Odma se bo vidlo, da si pršu na ozemlje, ki so ljudi delavni, pridni, odprtih src i duš, ki pa se znajo poveselit ko je treba, dobro jest, pit i uživat.

Visok bo ene 15 metrof, f kipu bojo štenge, i za 8,330 € mu boš lahk splezal v uho, ki od tam boš meu pogled na industrijsko cono, ki bo do ondej že fajn zrasla i na preostali razvit del Metlike. Za manjši znesek boš šu lahk pa do trbuha, pol pa čez popek na balkon. Tam boš budo lahk pobožau i si zaželu kaj lepega. Če bo premalo dobička, bo še štacuna s spominki i gostilna odspodej na izhodu. Lahko i nek mali ribnik za kovance metat.

Namenjen bo i domačim ljudim. K njemu se bojo šli lahko fsest i počinit od fsakdanjih problemof i gluposti, ki jih flakajo ljudi s kerimi se družijo. Klopca bo v drugem - neturističnem uhu, i tam bo za domačine đabe. Nekak je treba edino rešit, da ne bo zgledlo, ko da se delamo norca iz budizma i ostalih ver.

To fse smo si lepo zamislni i splanerali, i evo ti ga, pridemo nazej v Metliko i na krožnem že postavljena nova umetnina. Pa kak? Nekdu nas je prehitu i to za slab tedn. Nimamo zdej kaj, druge ni, koda debelega strica na Veselico postavimo. Tam bi lahk ob nedeljah opoudan za južno i kako zapopeval. Žlice ne bi v župo namočili dok ne konča.

Vglavnem Vietnam je lep i ljudi so vredi. Pečenih psov, štakorov i smetja bi se človek še navadu, da pa ne znajo kaj je špricer nas je pa malo razjadilo. Zato smo i nazej pršli. Viet pridte vi kaj k Nam.