I tak, mesc je naokuli. Ta cajt me ni baš nč jako razjadilo. En dan sm tak malo gledala naokuli kej bi i pol sm si sama pr sebi rekla, da bi malo iskoristla te zadnje poletne dane i šla na kak izlet, na primer po tej naši lepi Beli krajni. Kej češ buljega! I vidi vidi, baš so izdali nof katalog o tem, kaj se da prnas kej vidit. Ni vrak, da je teh stvari pouno na voljo. Vzemem ti ja ta magazin v roke i ajmo lepo po vrsti.

Pogledam prvo zemljevid, da vidim, ki ču sploh začnit. Ti vrapca, i najdem ti ja gor neke nove kraje, za kere nism ni znala, da obstajajo v ruzanski okolici! Kak je to možno, prvoklasna Ruzanka?! Al zgleda, da je. Morm priznat, da se nism nigdar baš kej dost brigala za kurdistanske konce, tak da to, da majo tam Maridol, mi še ni blo tak čudno. Al Rosalice? Ljudi moji, fsak dan se kej novega naučiš. Pol sm pa vprašala sosedo i mi je povedala, da niso to kake nove vasi poseljene sz migrantih, nego da so se smo zmotli, ko so pisali. Ni mi dalo mira pa sm si rekla, grem ja to popravit. I sm vzela črn flomaster iz ladlca, ki ga mam drgač sm za ocvirke za f škrinjo označevat. I sz tem ti ja krenem do prve table za Rosalnice i začnem. I pol naokuli do vseh drugih, ki niso ble vredi. Tak sm na vseh napačnih prečrtala N-je i zdej bi moglo bit praf. Da bo kust na mesti. Da ne bojo turisti zgubleni, ko pridejo k nam, morajo table štimat sz katalogom. I valda znajo tsti strokovnjaki, ki so ga pisali, bulje od domačinof.

Nč, i pol ko sm končala sz teh oprafkih, sm si rekla, da zdej si pa po takim dobrim družbenokoristnim deli zaslužim nagrado, najbule kaj finiga za pojest. Prelistam spet tsto ponudbo iz kataloga i vritmepiši, res najdem strani, ki reklamirajo hrano! To je to, nekej dobrega za pod zob bo pasalo ko budali šamar. I malo čitam i se odločim za štruklevo juho, to bo i jako dobro za moj želodc. Grem ti ja v gostilno, tam mi postrežejo i ak ni bla to ena buljih žup v mojem živlejni! Ne znam baš opisat zs unih finih kulinaričnih besedah al tak poln okus, koda bi se še kaj notr kuhalo, ne pa sm testo i sir. Brihtna kk sm, ipak fprašam ja kelnera, kaj je blo to tk fino. Pravi on: goveja juha, nariban kromper i pol štruklji. Ljudi moji! Štrukli v goveji juhi s kromperom! To ti je prava štruklefka! Bogofsko! Fsak dan se človek kej novega navuči! Zravn sm dobila i pogačo, ki mi je bla isto baš fina. Sej sm pol pogruntala, da zat ko ni mela kumine! Kulko malo je treba, da je bulji žmoht. Viš viš, mi rabimo nekoga, da nam prepiha glave i spremeni tradicionalne recepte. Nekdu iz Lublane. Oni več znajo, ne pa mi, provinca.

Sita kuk sm pol bla, se mi ni dalo it več nikamr. Sm si pa fseeno pogledla, kaj mi predlagajo, magari za kero drugo priliko. I listam, i čitam, i pogruntam: f Semči bojo zdej meli vino malo bul na nivoji, odkdej je pr njih cerkvica svete Ane iz Vidošičef. Steljnike so nam nejbrš vouki i medvedi pojeli, zak na sliki je zdej tam občnski travnik. Neznam pa, kam bo Big Berry dal goste spat, ki zgleda koda je namest hišk zdej tam izvir Krupe. Kaj češ, taki cajti so, fse se menja, pa i naša lepa Bela krajna. Jok pa na drvo.

Tak. Katalog sm prečitala i naučila sm se še dost noviga o svojih koncih. Hojte si ga iskat i vi, na fse belokrajnske Tice i Rice, pa se i vi malo pomantrajte, za izobrazbo, sej ne za drugo. Smo, kdu je pametn, vam ga ne bo dau, nego ga bo rejši poslau nazej k mejstrom za te kataloge i odgovornim prnas, da jih rata špot i da razmislijo, kak so ga sz tem zbedasali.