BELI VENEC

1

Belina brez iz tvoje grude veje

in zelenijo tvoja mila lica,

spokojno vabiš kakor golobica,

da potniku se strt obraz zasmeje.

Ko sonce ga rumeno zlato greje,

zelena, oj, privabi ga stezica,

na koncu nje ga čaka lepotica,

plavina njena mnogo let našteje.

Odgnala kaplja temne bo spomine,

ko z voza tujih krajev bo sestopal,

vzbudila vtis lanene vezenine.

Ko bele tvoje duri bo prestopal,

zašla mu misel bo med té jasnine,

enakim žarek ni med nedra vstopal.

2

Enakim žarek ni med nedra vstopal

obličjem, ki krasijo jih gorice,

in skalam, jih obdajajo vodice,

belinam, ki bi k njim svetló pristopal.

Po tvoji zemlji je hudič postopal,

ko mračne pesmi pele so sinice,

ko bledo svetu si kazala lice,

je črni škorenj smeha te oropal.

Upora glas je stopal vse glasneje,

ko Kranjec Beli se je v krvi kopal,

z vojakom vrlim je odgnal zlodeje.

Ko barve domačije je zastopal,

v mirni misli, ki telo ogreje,

lesket ga Kolpin nežno je okopal.

3

Lesket ga Kolpin nežno je okopal,

soldata našim barvam tuje sile,

občutil je, da um so mu krepile

oči zelene, ko je k bregu stopal.

Kako naj tak od svojih bi odstopal,

ko naj čakále bi ga zmage mile,

fanfare naj bi mu korak glasile,

ko proti domu bi nazaj postopal?

Napila ga je reka krasotica,

omamil sluh mu ptičji spev je z veje,

zelenju pustil je, da vanj pronica.

Zave možak se, kaj v življenju šteje;

“Odvrzi gvant,” mu šepne golobica,

iskal in našel krasno je brez meje.

4

Iskal in našel krasno je brez meje,

priróda ni ga sama obdržala,

v belem z njim ob petju zaplesala

kresnica je, ki židano se smeje.

Jo zlato sonce vsako jutro greje,

sovragov zla je zdavnaj zakopala

pod zêmljo, ki je kruha vselej dala,

čemú živela revna bi, bridkeje?

Kranjica Bela se je omožila

in kmalu sreča njuna se razveje,

iz keliha ljubezni moč sta pila.

Naj níkdo src objetih ne prekleje,

stojiš, branik svobode, ko vsa mila

beraču daš, kar pridna roka seje.

5

Beraču daš, kar pridna roka seje,

ga ni, ki bil bi v tvoji senci lačen,

četudi je prosjak vsak drugačen,

ne črn, bel tu ne poznata žeje.

Te prosita za srečo vse močneje,

srcá je tvojega vsak kos privlačen,

je tvoj obraz zato vse bolj potlačen,

le koliko željá lahko prešteje?

Razdajaš prosto bosim se, obutim,

vsak do tvoje iskre bi dostopal,

jim mar je, mestnim, kakor je sezutim?

Vsakomur, ki tvoj lesket bi ropal,

ponujaš isto, milostnim in krutim,

edinost tvojo vsakdo bi zastopal.

6

Edinost tvojo vsakdo bi zastopal,

gospôda tu uči se od seljaka,

kar pride jih, odide jih brez fraka,

ostal bo, kdor spoštljivo tod bo stopal.

Ko v noči kmetič s hriba je sestopal,

soseda srečal je v tišini mraka,

njih bratstvo kapljica doma dočaka,

nihče ju sreče te ne bo oropal.

Učiš, da tuje vedno se spoštuje,

ga ni, ki tu bi tujo vero ropal,

popotnika se vabi in neguje.

Nekod v blatnih lužah se je kopal,

po tvojih vodah naj v spokoju pluje

le kdor od svojih bo strasti odstopal.

7

Le kdor od svojih bo strasti odstopal,

otrok bo grude nékdaj krvno rdeče,

ki bránila od črne se nesreče

je z vzklikom, ki je v mnoga srca vstopal.

In ded, ki je med tihimi izstopal,

učil sinove, hčere je molčeče,

da narod, ki se jadil bo trpeče,

fašist bo črni do kosti izropal.

Narastlo dete bele je krajíne

ob duhu svojih prednikov ideje,

pravice zven poneslo je v daljine.

Ko nov se rod pod breze spet prismeje,

mu šepnejo: če bo sejal žlahtnine,

izbran bo, da živi, kjer dobro šteje.

8

Izbran bo, da živi, kjer dobro šteje,

tak gospodar, ki ve, kaj je pravica,

in tudi hlapca, živa je resnica,

za isto peč povabi, da se greje.

Denarcev vrečo mukoma našteje,

a pridnih rok je vedno polna žlica,

za delavne na mizi je potica,

sit kôsec vselej prime srp močneje.

Čemú ostal bi, vabi ga daljava?

Zakaj bi kmečke moral žet' grenkósti?

Bi hránila soseda ga dobrava?

Doma se fant priučil je modrosti,

kazála, starka, si mu pota prava,

kaj tvoje lice nima gub starosti?

9

Kaj tvoje lice nima gub starosti?

Občútilo je greha bolečine,

preštelo dnevov lakote črnine,

stočilo solz v jarmih je grobósti.

Zdravilka stara, polna učenósti,

obrazu vračaš rádosti vedrine,

ko léki tvoji barvajo temine,

načúdi človek tvoji se kreposti.

Nikjer ni botre, ki kot ti bi znala

buditi up v prsih jalovíne,

mi lastovica mala je priznala.

Kot dekle zalo segaš v strmine,

ne boš preteklih bolečin kazála,

razpletajo jih vodne ti krivine.

10

Razpletajo jih vodne ti krivine,

zelene kodre, ki ti lik krasijo,

objemajo jih, rasti jim pustijo,

okras zelenomodri naj ne mine.

Mladenka, sonce boža ti višine,

ko stéljniki telo ti zelenijo,

tokovi te hčerá lahnó plavijo,

ko žarki barvajo poljan nižine.

Prelesten smeh ob rani zori vzbujaš,

krasnà žariš v jutranji svetlósti,

ko svojo deco s pesmijo prebujaš.

Ponoči, ko molčijo veselósti,

spomine davne pod lučjo obujaš,

a še krasijo iskre te radósti.

11

A še krasijo iskre te radósti,

četudi mnoge že si izučila,

da ne bi se preteklost pozabíla,

to prva tvojih je otrok dolžnosti.

Učiteljica mnogih velikosti,

rodove zlate sprave si zgradila,

prijateljstva sosedov obudila,

ohránila značaj miru svetósti.

V malem, da se najde sreča prava,

pravica, delo, čast, da so prvine,

veliš, da več kot moč pomeni glava.

Odkrivaš pevcu skrite globočine,

ko k petju vabiš ga vsa sanjava,

je našel dom spleteni spev krajíne?

12

Je našel dom spleteni spev krajíne?

Ga boš v zavetje bele breze skrila,

da se pod njo nekoč bo spet rodila

vzbujena pesem bele domovine?

Besede pletle tvoje so miline,

ljudje, ki si jim upanje vlila,

strahovi, ki si grenko jih čutila,

in barve, ne poznajo jih tujine.

Zvezála jih je pesem trikrat peta,

ki veže rime verzov o prostósti,

diši po tvojega vabilih cveta.

Ta glas krepile tvoje so skrivnosti,

krasila ga je pisana paleta,

napísala ga pesem je mladosti.

13

Napísala ga pesem je mladosti,

napév, ki si z bližino ga pojila,

učenja tvoja so mu verz bistrila,

da je začútil tvojih lic mehkósti.

Peresa treh mogočnih visokósti

so častne spomenike zapustila,

dekletu, vodi, zemlji jih odkrila,

stvarjenja njihova so k stihu mosti.

Treh vélikih glasov in treh prebujanj

odmevi bele so okras tkanine,

ki tke naj pesmi tvojih novih vzbujanj.

Jo daj v zaklade svoje zapuščine,

da bo bodrila rojstva novih zbujanj

in našla up v objemu te beline.

14

In našla up v objemu te beline

bo duša tistega, ki dobro misli,

ki čisti so njegove biti smisli,

ki išče zêmlje, národa bistrine.

In Kolpa božala ti bo brežine,

ko duh strahov temačnih srž odmisli,

poslednjikrat si tvoj pogled zamisli,

pozdravi te, za vekomaj izgine.

Med dobrimi ljudmi slovo naznanja

šum vetra, ki v noč glasnó zaveje,

tišine, večne pesmi, glas oznanja.

Zbistrijo tvoje svetle se odeje,

ko pevcu tiho zadnjič zvon odzvanja,

belina brez iz tvoje grude veje.

Magistrale

Belina brez iz tvoje grude veje,

Enakim žarek ni med nedra vstopal,

Lesket ga Kolpin nežno je okopal,

Iskal in našel krasno je brez meje.

Beraču daš, kar pridna roka seje,

Edinost tvojo vsakdo bi zastopal,

Le kdor od svojih bo strasti odstopal,

Izbran bo, da živi, kjer dobro šteje.

Kaj tvoje lice nima gub starosti?

Razpletajo jih vodne ti krivine,

A še krasijo iskre te radósti.

Je našel dom spleteni spev krajíne?

Napísala ga pesem je mladosti

In našla up v objemu te beline.

Avtor: Dino Subašić