GSO – UPANJE ali STRAH

GSO je kratica za gensko spremenjeni organizem. Gre za organizem z izjemo človeka ali mikroorganizma, katerega genski material je spremenjen s postopki, ki spreminjajo genski material drugače kot to poteka v naravnih razmerah s križanjem ali naravno rekombinacijo. Uporaba sodobnih fizikalnih, kemijskih in bioloških metod omogoča, da željene gene prenesemo v ciljni organizem. Uporabo genske tehnologije lahko zasledimo v medicini, farmaciji, industriji in pridelavi kmetijskih rastlin. Največkrat kratico GSO slišimo ravno v povezavi s pridelavo hrane, zato se mi poraja vprašanje ali so GSO nujna in edina rešitev za zmanjšanje lakote v manj razvitih državah. Lakota je ena izmed večjih svetovnih kriz, katera še ni doživela trajnostne rešitve. Ljudi je na svetu vse več, veča se tudi potreba bo hrani, a možnosti pridelave le-te so okrnjene. Mnogi odgovor vidijo ravno v povečanju kmetijskih površin gojenih z gensko spremenjenimi organizmi, ampak ali je to resnično izvedljiva rešitev. Kot je vsakemu laiku jasno, naravne danosti po svetu niso enakopravno razdeljene, prav tako veliko vlogo igrajo politični, ekonomski, socialni in okoljski dejavniki. Neenakost je glavni krivec za lakoto 21. stoletja. Pot do izkoreninjenja tega problema pa je bolj zapletena, kakor si lahko predstavljamo.

Genetske spremembe in genski inženiring se v proizvodnji hrane uporablja za zagotavljanje koristnih in pozitivnih lastnosti v rastlinah, kot so »zaščita« proti glivičnim boleznim, bakterijam, virusom, prilagoditev rastlin na abiotične razmere (vodni in temperaturni stres). Nekatere prednosti genskega inženiringa so tudi večji pridelki, nižji stroški za proizvodnjo hrane, zmanjšana potreba pesticidov, izboljšana odpornost na škodljivce in bolezni ter izboljšana sestava in kakovost hrane. Zagovorniki GSO so mnenja, da imajo takšne rastline potencial gojenja tudi na neugodnih rastnih zemljiščih. Izdelki naj bi bili cenejši, dostopnejši, pripomogli bi tudi k zmanjšanju svetovne lakote. Kljub mnogim prednostim je javnost skeptična, kar je povezano predvsem s strahovi glede morebitnih tveganj pri uporabi GSO rastlin. Morebiten strah pri uporabi teh organizmov, ki sem ga zasledila, je ravno njihov vpliv na okolje in ljudi. Problematika gojenja GSO je tudi v nekontroliranem širjenju cvetnega prahu, ki lahko zaide v polja običajnih rastlin, kjer pa lahko pride do novih genskih informacij, ki se lahko posledično negativno izražajo. Negativno naj bi vplivale tudi na zmanjševanje biotske raznovrstnosti in ogrožale zdravje ljudi (povečanje števila alergikov, oslabljen imunski sistem …).

Mnenje sveta o GSO je razdeljeno in so predmet mnogih polemik. Prav tako je zakonodaja ne izenačena in javnost premalo osveščena ter izobražena na tem področju. Moč je zaslediti negativno mnenje že ob sami omembi kratice GSO. Pretežno informacije pridobivajo iz subjektivno naravnih in strokovno neopremljenih medijev, ki tematike ne poznajo, a jo z negativno konotacijo plasirajo med ljudstvo.

Največja pridelovalka GSO rastlin na svetu so Združene države Amerike. Gojijo GSO rastline kot so koruza, soja, bombaž, oljna ogrščica. Med njimi najbolj prevladuje soja.

V nasprotju pa je Evropska unija, v kateri je uporaba GSO občutljiva tema. Gojenje takšnih rastlin na našem območju je močno okrnjeno. Zakonodaja je zelo striktna in stroga. Proces pridobivanja dovoljenj za sajenje takšnih rastlin je dolgotrajen in zamujen, vse pa strogo nadzoruje tudi Evropska agencija za varno hrano, ki sledi strokovnim smernicam. Ravno zaradi tega na ravni Evropske unije prvotno naredijo učinek kakršnega koli tveganja GSO na zdravje ljudi in njegovo tveganje v okolju. Nekaj članic Evropske unije, med katerimi je tudi Slovenija, so izkoristile možnost in prepovedale pridelavo GSO rastlin na svojem ozemlju. V državah, kot so Češka, Slovaška, Romunija, Portugalska in Španija, je dovoljena pridelava samo GSO koruze MON810. Gre za edino gensko spremenjeno rastlino, ki jo lahko gojimo na območju Evropske unije. Največ je gojijo predvsem v Španiji. Najpomembnejši škodljivec koruze je metulj, koruzna vešča, katere gosenice se prehranjujejo s koreninami rastline, ki se poleže, zmanjša se pretok hranil in asimilacija, kar lahko zdesetka naš pridelek. Koruza MON810 naj bi izločala toksin, ki razkroji prebavila in ovira prehranjevanje žuželke ter posledično vpliva na njeno smrt. Vnešen gen je iz Bacillus thuringiensis, ki je sporogena bakterija. Lahko jo najdemo v številnih habitatih in jo že vrsto let uporabljamo v namen bioloških insekticidov.

Pravila v Evropski uniji niso stroga le glede gojenja rastlin, ampak zahtevajo tudi jasno označevanje živil pridelanih iz GSO. Hrana z GSO mora biti za potrošnike jasno označena. Potrošnikom je na ta način dana tudi možnost izbire, med drugim lahko dosežejo večji nadzor nad njihovo porabo in učinki. Tukaj si pa si lahko dovolijo mejo do 0,9 % GSO brez oznake pod pogojem da je njihova prisotnost naključna.

Širjenje in ozaveščanje javnosti o GSO bo še dolgo predstavljajo kontroverzno in vročo tematiko, ki se bo delila na zagovornike in nasprotnike. Kljub vsemu bi njihovo združenje lahko rešile temeljitejše, dolgotrajnejše in predvsem neodvisne študije, ki bi potrdile njihov pozitiven ali negativen učinek. Kdo se je odločil »prav« bo pokazal čas.

Avtorica: Patricia Blažič