Ko laž postane resnica

»Rajši me rani z resnico, kot da me tolažiš z lažjo.«

Zakaj ljudje lažemo? Kaj nas najbolj žene k neiskrenosti in kdaj z lažmi prestopimo mejo? Je bela laž nedolžna? Nas laganje naredi slabe ljudi?

Človek se v povprečju zlaže enkrat do dvakrat dnevno. To je tako pogosto, kot si umijemo zobe. Torej se laganje dogaja nenehno in pri vsakem. Tega se tudi zavedamo, a nekako se nihče ne ukvarja s tem. Že v krščanskih desetih božjih zapovedih je zapisano, da je laganje slabo in da ga ne smemo prakticirati. Kljub temu da velik del družbe ne upošteva niti drugih zapovedi, je kršenje iskrenosti še vedno eno od najbolj sprejemljivih. Kdaj in zakaj se je to zgodilo?

Živimo v družbi, kjer je že naša vzgoja glede iskrenosti sama sebi nasprotujoča. Resnico opevamo kot eno najpomembnejših vrlin, hkrati pa otroke učimo vljudnosti, tudi, ko jim kaj ni všeč. To pomeni, da jih subtilno vzgajamo v laganje. Če ti babičino darilo ni všeč, se vseeno pretvarjaj, da si navdušen in se zahvali. Otrok bo seveda zmeden in bo laganje vzel za samoumevno. Ni pomembno, da so te laži 'nedolžne'.

Stari pregovor pravi, da ima laž kratke noge in to je večinoma vsak od nas že izkusil na svoji koži, četudi nazadnje v otroštvu. Ko so nas ujeli na laži, smo sicer vedno imeli pripravljen dober izgovor in neko obrazložitev, zakaj smo ravnali tako. Ko postajamo starejši, imajo naše razlage vedno težji pomen. Lažemo, ker smo hoteli obvarovati sebe, ker smo želeli kaj pridobiti ali pa koga zaščititi.

Po nekaterih teorijah poznamo tri vzroke za laž. Prvi je strah. Ko se počutimo ogrožene, ne vemo, kakšne bodo posledice, če povemo resnico. Strah nas je, česar ne vemo, strah nas je, kaj bodo ljudje mislili o nas in tega, kaj bi izvedeli. Ampak vedno, ko počnemo nekaj iz strahu, ta postaja močnejši.

Drug pogost vzrok za neiskrenost je manipulacija. Če želimo nekoga pripraviti do dejanj ali odločitev, ki bi koristila zgolj nam, uporabljamo zavajanje. To je lahko zaradi želje po denarju, položaju, ljubezni, moči … Danes postajamo že pravi mojstri manipulacije, branja človeške mimike in prepričevanja. Iz tega smo naredili celo znanost in če posameznik ne bo stopil v korak s tem, bo kaj kmalu on postal žrtev manipulacije.

Tretji vzrok je ponos. Seveda nam danes veliko težav dela ego, ki nas prepričuje, da smo najboljši in je globoko prizadet, če se čuti užaljenega. Velikokrat zgolj pretiravamo v zgodbah, da bi se čutili pomembneje, to pa je osnova laganja. Ljudje ustvarimo bleščeče podobe in zgodbe našega življenja za zunanjost, a so na žalost lažne.

Laž je lahko majhna in neškodljiva kot lažen odgovor na vprašanje 'kako si?' (pri tem zanemarimo dejstvo, da poizvedovalca v bistvu ne zanima naše počutje). Lahko je pa velika, taka, ki bi lahko spremenila celotno življenje človeka. Psiholog Paul Seager je rekel: »Za nemoteno delovanje družbe smo primorani govoriti bele laži.«

Bela laž je neškodljiva laž, ki se večinoma uporablja, ko nekoga nočemo prizadeti. A velikokrat je meja med dvema skrajnostma zelo zabrisana. Na trenutke se zdi, kot da niti odrasli nimamo razjasnjenih razlik med iskrenostjo in zavajanjem. Veliko belih laži ne škoduje nikomur in lahko z njimi polepšamo človeku dan. To pa je na posamezniku, da se zave, kdaj je bilo preveč in kdaj se mora ustaviti.

Ironično je, da so ravno direktni ljudje 'brez filtra' etiketirani kot nevljudni, grobi in celo zlobni. S tem na nek način iskrenost pri ljudeh zavračamo in se zatekamo k osebam, ki nam laskajo z lažmi, ker je le-te lažje prenesti. Smo tako šibki, da ne sprejemamo več resnice?

Naš prostor dobrega počutja smo obdali z lažmi, saj so do nas prijaznejše kot realnost. Po praznikih še vedno rajši slišimo znanko reči: 'Ne, sploh nisi debela. Prav lepo postavo imaš,' kot pa iskrenost, in ta je, da smo se zredili in da bi nam koristila kakšna vadba.

In kljub temu da smo slišali že nauke kot so 'polresnica je že celotna laž', še vedno nisem mnenja, da smo ljudje, ko lažemo, slabi. Verjetno ne znamo boljše, mogoče nas niso naučili, morda nimamo vzora. A to ne pomeni, da moramo biti kot vsi. Iskreni ljudje se boljše počutijo. Nimajo slabe vesti in se ne zapletajo v lastne besede zaradi predhodno izrečene laži. Ne imejmo celotne družbe za vzor, temveč si ga postavimo v nas samih.

Seveda nisem mnenja, da moramo zdaj hoditi po ulici in kričati za sosedo, kako grdo je danes oblečena. A lahko smo toliko pošteni, ko smo nagovorjeni, da izrečemo svoje iskreno mnenje. To namreč lahko storimo tudi na lep in nežaljiv način. Družba bi veliko preprosteje funkcionirala, in posebej naši medsebojni odnosi, če bi se naučili pristnosti. Laž je v večini primerov lažja izbira, definitivno pa ni edina.

Sama cenim iskrene ljudi, takšne, ki znajo s svojimi besedami prej biti malce kruti kot zavajajoči. Ne pravim, da si to želi vsak, a kaj pove o nas dejstvo, da se boljše počutimo, ko je nekdo z nami neiskren? Smo tudi sami do sebe neiskreni? To je pa problem posameznika. Očitno je najtežje priznati resnico samemu sebi …

Avtorica: Maša Kuzma

Ostanite zdravi,

Uredništvo Zvitice