Krasná si, dežela belih brez

Kot opažam(o), je v Beli krajini veliko govora o problematiki odhajanja mladih. Vse več se jih odloča, da si bo zaposlitev poiskalo drugje, da bo v prihodnosti gradilo hišo nekje v tujini, in tudi, da se bo že za srednješolsko izobrazbo prej odločilo za Novo mesto kot za edino tako ustanovo v Beli krajini – SŠ Črnomelj. Ne le to, tudi pogovor o rojstnem kraju na pozitiven način zamira, slišijo se le pritožbe in jamranje. Mladi se ne udejstvujejo dogodkov, delavnic in aktivnosti, ki so jim ponujene. Včasih se celo slišijo očitki, da 'se v Beli krajni itak nikdar nč' ne dogaja', a to je vse prej kot resnica. Statistično gledano je glede na našo majhnost ta regija izredno aktivna. Imamo več organizacij, ki skrbijo za nenehno načrtovanje novih in zanimivih projektov, možnost vključevanja mladih v le-te in spodbujanje njihovih ambicij.

Torej v čem je težava? Kje se je zalomilo, da mladi bežijo, si zatiskajo oči, se skrivajo pred svojimi dolžnostmi (kar naj bi bilo aktivno državljanstvo)? Včasih se zdi, kot da so postali brezbrižni do dogajanja v svojem okolišu. Tudi ko dejavnosti, možnosti in delo so, njih ni.

»Zanimivih dogodkov sploh ni v tej Beli krajini.«

»Uh, ni šans, da bi se vpisal v SŠ Črnomelj, grem jaz kar v Novo mesto.«

»Službo iščem v Ljubljani, tam bom lepše živel.«

Zgoraj omenjeni stavki, tožbe tega in onega. Problem nastane, ko mladi množično bežijo stran in se ne trudijo za nadaljnji razvoj regije, za vzpostavitev trdnosti, za gradnjo prihodnosti v matični skupnosti. Seveda da potem nenehno nergamo, kako Bela krajina zamira. A ker je nek Belokranjec na uspešnem delovnem mestu v Ljubljani, Mariboru ali na Dunaju, še ne pomeni, da za nekoga drugega ni te iste možnosti doma. Seveda velika prepreka je in ostaja naša infrastruktura, ceste (oz. pomanjkanje le-teh), slaba železniška povezava itd., a boljše bi bilo, da se najprej osredotočimo na stvari, ki jih lahko sami, kot posamezniki, spremenimo in izboljšamo.

Menim, da bi že z majhnim korakom lahko stopili spremembi naproti, in ta korak bi bil udejstvovanje na dogodkih po belokranjskih mestecih. Glede na to, koliko društev (gasilsko, lokostrelsko, kinološko, lovsko, skavti …) in organizacij (KBŠ, MKK, MC Bit, Zavod za turizem, kulturo, šport in mladino Metlika …) imamo na tako majhni kvadraturi, mislim, da je razvidno, da je tudi aktivnosti več kot dovolj za večino izmed nas. Ne le da imamo možnost športanja, tudi neformalno učenje je dostopno na vsakem koraku. Delavnice, debate, sestanki, možnost udejstvovanja v različnih društvih, možnost lastnega izražanja …. Kaj več bi še radi? Z obiskovanjem slednjih bomo zopet iskreno vzljubili našo regijo, poglobili naše vezi in posledično iskali zaposlitev tu ter vzgajali otroke v deželi belih brez. Kot slutim, si v nekem malem delčku duše to želi prav vsak izmed nas. Na nas je, da se zaženemo, se pokažemo in ugotovimo, da ni vse v Beli krajini 'kr nekej'.

Prav tako se lahko nekaj spomnimo kot Belokranjci: skupaj smo močnejši in velikokrat smo se dokazali že na širših ravneh, a kakor si bomo postlali, tako bomo spali. Naj nam bo preteklost v poduk in prihodnost svetla.

Avtorica: Maša Kuzma