»Litr i voda«

»Litr i voda« v Metliki oziroma »litr litr« v Črnomlju. Vsem dobro poznana fraza, ki pride prav, ko na veselici naročaš liter vina in liter radenske za špricar.

Bela krajina in celotna Slovenija sta deželi vina, zato je le-to pogosto na naših druženjih in praznovanjih. Mnogokrat pa vina ne pijemo kot samostojne pijače, ampak mu primešamo druge tekočine. V tem članku bomo pozornost posvetili nekaterim izmed bolj znanih pijač z vinsko osnovo ter pogledali njihov izvor, zgodovino in osnovne značilnosti ter seveda, katero vino uporabiti za njihovo pripravo.

V splošnem velja, da boljša kot je surovina, boljši so rezultati. Tudi pri pripravi pijač z vinom lahko sledimo temu pravilu, kjer vino predstavlja osnovo. Če je torej osnova sama po sebi slaba, bo z redčenjem postala le še slabša. Kakovostno korektno vino uravnoteženega okusa bo zadostovalo v večini pijač, predstavljenih v tem članku. Poudariti pa velja tudi, da vrhunskih vin, ki so namenjena samostojnemu uživanju, ni primerno redčiti, saj že sama v sebi nosijo obilo arom in okusov, ki jih lahko z izbranim okušanjem odkrijemo.

KUHANO VINO

KUHANČEK! Oh, seveda, ta vsem priljubljena pijača decembrskih dni, ki nas pogreje v družbi naših prijateljev pod prazničnimi lučkami naših mest ali pa kar v naših domovih. Kjerkoli že, kuhanček in december gresta dandanes z roko v roki in nekateri bi si ju prav težko predstavljali drug brez drugega.

Skozi zgodovino pa je bil glavni namen kuhanega vina precej bolj praktičen in prav nič prazničen. Izvor te pijače sega namreč še v rimske čase. Rimljani so uživali vino vedno kot razredčeno pijačo, največkrat z vodo, pogosto pa so dodali tudi med, zelišča ali začimbe. Pitje samega vina so smatrali za barbarsko, zato je bilo takšno ravnanje nezaželeno, medtem ko danes vino najpogosteje uživamo kot samostojno pijačo in želimo v njem najti njegov značaj, skrite vonje in okuse, njegovo žlahtnost in sortnost.

Pitje vina z raznimi dodatki je bilo takrat torej običajno. Potreba po otoplitvi na vojaški misiji v hladni Germaniji pa je rimske legionarje vodila, da so svoje vinske pripravke kuhali in se z njimi ogreli. Tak način priprave vina je kmalu postal stalnica v rimski vojski, ta pa ga je raznesla po vsej Evropi, kjer so ga prevzela mnoga ljudstva in ga po svojem okusu dopolnila z različnimi zelišči in sadjem. Kuhano vino je bilo aktualno vse do srednjega veka, ko je bila ta pijača navadno bolj higienična od vode in zato bolj primerna za pitje.

Po 15. stoletju je priljubljenost kuhanega vina nekoliko opešala, nepogrešljivo pa je ostalo le na švedskem dvoru, kjer so ga pili skoraj vsak dan. Konec 19. stoletja so ga ponovno pred nas postavili trgovci in gostilničarji, ki so ga ponujali v času božično-novoletnih praznikov. In takrat se je rodilo današnje povezovanje decembrskega časa in kuhanega vina.

Marsikdo se hitro znajde v zadregi, ko se odloča o tem, katero vino bo najbolj primerno za pripravo kuhančka. Uporabimo lahko tako bela kot rdeča vina. Najbolje je uporabiti vina z označbo kakovostna (belokranjec, metliška črnina ali katera druga zvrst). Ta nam dajo zadovoljivo kakovost po ugodni ceni, kar je za pripravo kuhanega vina zelo dobra iztočnica. Uporaba dražjih, vrhunskih in sortnih vin ni izključena, vendar se višja cena v kuhančku ne bo bistveno poznala.

Pa še ena opomba: naj ne bo december le čas kuhanega vina in lučk, pač pa tudi prijateljstva in časa za družino.

ŠPRICER

Špricer ali špricar, gemišt, briganec … Mnogo imen za to klasično ljudsko pijačo nam že samo po sebi pove, da gre za priljubljen napitek in tudi sam z gotovostjo trdim, da ste se zagotovo že kdaj srečali z njim.

Vino, redčeno z vodo, se je uživalo že v rimskih časih in je ostalo priljubljeno vse do današnjih dni, saj so si z njo gasili žejo pri delu kmetje in drugi delavci. Nižja vsebnost alkohola je preprečevala hitro opitost, hkrati pa je alkohol zagotavljal varno uživanje, saj čista pitna voda pogosto ni bila vedno dostopna.

Špricar je bil prvotno pripravljen predvsem z navadno vodo, torej ne mineralno in ne gazirano. Danes bi taki pijači rekli bevanda. Začetki špricarja, kot ga poznamo danes, pa segajo v 19. stoletje, v čas razvoja sodavice oz. sifona. Ustekleničena voda z dodatkom ogljikovega dioksida je bila takrat novost in je hitro postala priljubljen dodatek vinu. Ko so jo dodajali vinu v kozarcu, je iz njega kar »špricalo« zaradi dodanega ogljikovega dioksida. Popularnost sodavice se je ohranila še nekaj let po II. svetovni vojni, nato pa so jo postopoma nadomestile ustekleničene gazirane mineralne vode. Negazirano mineralno vodo iz naravnih izvirov pa so že pred tem uporabljali za pripravo špricerja na severovzhodu Slovenije.

Kar se tiče špricarja in mnenja vinske stroke o njem, ne moremo zaslediti enotnega mnenja. Mnogi so zagovorniki, da je vino pijača, ki se nikakor ne bi smela redčiti z vodo, saj to predstavlja razvrednotenje truda vinogradnika in je potemtakem žaljivo zanj. Vendar pa stroka poudarja, da je treba zraven vina piti tudi vodo, in sicer 1 kozarec vode za vsak kozarec vina, ampak ločeno, vsako posebej, saj se s tem lahko deloma izognemo nekaterim negativnim učinkom vina.

Pristaši špricarja, pa naj bodo to laiki ali pa izobražena stoka, poudarjajo ljudskost te pijače in njeno vsestranskost. Pije se namreč na vseh zabavah, veselicah in druženjih. Sam bi svoje mnenje postavil nekam na sredino, med oba tabora. So namreč vina, ki so namenjena za uživanje kot samostojna pijača in prav je, da jih take tudi uživamo ter tako razveselimo naše brbončice. Špricar. kot tak, pa je pijača, ob kateri se družimo in veselimo, zato si vsekakor zasluži svoje mesto v naši folklori.

In ko že govorimo, da niso vsa vina primerna za špricar, se lahko vprašamo, kakšno vino torej uporabiti. Pri nas je za špricar brez dvoma najboljši Belokranjec PTP, v splošnem pa lahko uporabimo belo ali rdeče vino, odvisno od navade in okusa. Zagotovo so boljša izbira zvrsti in ne sortna vina, saj se pri zvrsteh kombinirajo lastnosti več sort, kar je lahko prednost. Najpomembnejša lastnost teh vin je zagotovo višja vsebnost kislin, ki ob redčenju z vodo, špricarju še vedno zagotavljajo okus in svežino. Kljub temu pa vino ne sme biti prekislo in ne preveč žveplano, saj takšen špricar ne bo okusen, po vrhu pa nas bo drugi dan še bolela glava. Nekateri poznavalci in ocenjevalci špricarja imajo tudi izbrane mineralne vode, saj pravijo, da izrazita mineralnost nekaterih lahko pokvari okus špricarja.

MIMOSA ali BUCK'S FIZZ

Dva imena, pa skoraj identičen koktajl. Ta znana pijača ima le dve sestavini, penino in ledeno mrzel pomarančni sok, ki pa sta lahko v različnih razmerjih. Priljubljen je kot spremljevalec bruncha, angleških porok pa tudi prvorazrednih letalskih ali železniških potovanj.

Prvo poimenovanje je francoskega izvora, imenuje pa se po rumeno cvetoči roži mimosi. V Parizu naj bi ta koktajl leta 1925 prvič pripravil legendarni natakar Frank Meier, ki je stregel v slovitem hotelu Ritz, kamor je pogosto zahajal tudi pisatelj Ernest Hemingway. Ko smo ravno pri znanem pisatelju, je zagotovo omembe vreden tudi njegov lastni koktajl »Death in the afternoon«, torej »popoldanska smrt«, ki ga sestavljata penina in absinth.

Drugo ime pa ima korenine v londonskem Buck's clubu, kjer ga je prvi postregel natakar McGarry leta 1921 kot izgovor za uživanje alkohola v jutranjih urah.

Obstajajo še mnoge različice podobnih koktajlov, pripravljenih iz penine in različnih sadnih sokov, med njimi sta tudi Bellini, pripravljen s kašo iz breskev, Rossini, pripravljen z limono in jagodami, ter Tintoretto, pripravljen s sokom granatnega jabolka.

KIR

Priljubljen koktajl v Franciji, kjer je navadno postrežen kot aperitiv pred obrokom. Sestavljata ga belo vino (najbolj priljubljena je sorta chardonnay) ter Creme de Cassis, ki je sladki liker rdeče barve z okusom rdečega ribeza. Liker je bil prvič pripravljen leta 1841v Francji, ki ga še danes proizvede in porabi največ. Koktajl se imenuje po Felixu Kiru, županu Dijona v Burundiji v 1. polovici 20. stoletja, ki je to pijačo predstavljal mednarodnim delegacijam ter tako hkrati promoviral 2 proizvoda Burgundije: vino in ribezov liker.

Tudi ta koktajl ima mnogo različic, v katerih so uporabljena različna vina oz. druge alkoholne pijače in različni likerji. Med njimi je vredno izpostaviti Kir Royal, ki je pripravljen s šampanjcem oz. penino in Creme de Cassis.

SANGRIA

Alkoholna pijača, ki se tradicionalno pripravlja v Španiji in na Portugalskem. Izraz Sangria v španščini pomeni »puščanje krvi«, uporabo tega izraza kot poimenovanje pijače pa lahko zasledimo že v 18. stoletju (zgodovinsko ozadje nastanka te pijače žal ni razjasnjeno). Tradicionalno se pripravi iz rdečega vina, lokalnega sadja, kot so breskve, nektarine, jagodičevje, jabolka in hruške, ter z dodatkom sladkorja in pomarančnega soka. Obstajajo še mnoge različice, kjer se vinu dodajo tudi žgane pijače, sladki likerji, tropsko sadje ali gazirana voda. Prav tako obstajajo različice sangrije, ki uporabljajo belo vino (Sangria Bianca), vino iz tradicionalnih španskih sort Tempranillo in Garancha (Reál Sangria), pa tudi otroške različice, kjer vino nadomestijo s kakšno brezalkoholno pijačo.

APEROLSPRITZ

Ta koktajl domuje v severni Italiji, bolj natančno v Benetkah, zato ga poimenujemo tudi Spritz Veneziano. Narejen je iz penečega vina, idealno iz Prosseca, gazirane vode in aperitiva Aperol. V taki obliki se je zares uveljavil po letu 1950 in je danes 9. najbolj prodajani koktajl na svetu. Pred letom 1919, ko Aperola še niso poznali, pa je bil to le Spritz, torej špricer po naše, tega pa so tam ustvarili avstrijski vojaki, ki niso bili navajeni močnejšega italijanskega vina in so mu zato dodajali vodo ali sodovico.

To je bilo le nekaj pripravkov z vinom, obstaja pa jih še mnogo. Če ste umetniška duša, vam zagotovo tudi brez recepta uspe napraviti svojo mešanico. Zagotovo pa ne sme manjkati sestavina, ki je obvezna pri vsaki alkoholni pijači. Zmernost. Vedno uživajmo alkohol zmerno in preudarno, da ne prinese pogube, namesto veselja. Saj vemo, kako nas opozarja minister za zdravje: »Prekomerno uživanje alkohola škoduje zdravju.«

Avtor: Blaž Pečarič