Marca ženske vsega sveta praznujejo pomembne praznike, zato sva se odločila spregovoriti o drugi plati ženske enakopravnosti, ki odseva manj svita od darov in cvetja, ki jih za osmi in petindvajseti marec poklanjamo ženam in materam. Vloga žensk se spreminja tako v času kot prostoru. Z uveljavljanjem patriarhalne ureditve so ženske skozi zgodovino izgubljale pomen in moči pri soodločanju o skupnosti, ženska se je vse bolj dojemala kot bitje, ki je v svetu moških na takšen ali drugačen način povzročala »nered«.

V zgodovino je, po tradiciji, štelo le tisto, kar so storili moški, za kar so trpeli moški in kar so napisali moški. Ženske so bile v zgodovini politike, vojaštva in države skoraj docela neopazne. Tako je bila najpomembnejša, vendar ne edina gonilna sila pojava feministične zgodovine žensko gibanje, ki v pomenu, kot ga poznamo danes, živi od šestdesetih let 20. stoletja dalje. Rekli bi lahko tudi, da se je odtlej žensko gibanje v veliki meri preblikovalo v gibanje študij o ženskah.

Skozi vsa zgodovinska obdobja je bilo samoumevno, da je ženska skrbela za ohranitev vrste, kar dokazuje tudi najstarejša ženska skulptura – rimske boginje Venere. V različnih verstvih je prevladovala predstava, da odločujoče ženske moškim le mešajo štrene. Takšne so bile Iris, Hera, Junona in druge. Upravljale so velike absolutistične države. Znani sta tudi faraonki Kleopatra in Nefretete, ilirska kraljica Tevsta, grška umetnica Sapfo in številne druge. Priležnice francoskih kraljev so krojile politiko zahodne Evrope, Izabela Kastilska je postavila temelje današnje Španije. Ženske šele zadnje stoletje ali nekaj dlje krojijo usodo Evrope in posredno tudi preostalega sveta. Vladanje Elizabete I. v Angliji je nadaljevala Viktorija, dokler sanj Petra Velikega o vključitvi v Evropo ni udejanjila Katarina Velika. Na naših ozemljih je vrsto reform izpeljala Marija Terezija, ki so še danes temelj našega načina življenja. Cesarica Sisi je bila tista, ki je tako kot stoletje za njo Diana izstopala iz ustaljenih okvirjev »določene« etike.

Pri dojemanju vlogr ženske v družbi je imelo pri nas pomembno vlogo predvsem krščanstvo, ki je pomen ženske razdvojilo – enači jo je z Evo, žensko, ki je človeštvo zapeljala v greh, obenem pa jo prikazuje tudi v popolni, materinski podobi brezmadežne Marije. Ženskam je bilo dolgo zapovedano, naj se v javnosti obnašajo primerno, ponižno in zadržano, če ne skoraj sramežljivo.

Danes velja za samoumevno, da se smejo ženske enakovredno moškim tudi izobraževati. A tudi ta samoumevnost ima svojo zgodovino. Lastnosti, po kateri se je ženska vso zgodovino vrednotila, bi lahko strnili v ideal dobre in možu pokorne soproge. Cerkev je za njeno največji vrlino postavljala deviškost in zvestobo. Tudi pravno je za največji prestopek veljalo oropati žensko njene časti. Dalje so bile ženske izključene tudi iz javnega življenja. Njihov status je bil od srednjega veka do konca devetnajstega stoletja razmeroma enak, saj so bile brezpravne tako rekoč na vseh področjih. Izobraževanje žensk je bilo sicer prisotno, vendar je vsak družbeni sloj poskrbel zgolj za izobrazbo žensk, primerno njihovemu oziroma očetovemu, moževemu stanu. Dekleta ne v kmečkem ne v mestnem okolju niso poznala formalnega izobraževanja, kot ga razumemo danes. Če je nekdaj idealu ustrezala pridna gospodinja, sicer praktično poučena, a brez formalne izobrazbe, je predindustrijska doba zahtevala tudi slednjo. Dekleta in fantje so morali šolski pouk obiskovati od industrializacije dalje, kar pa je pogosto obveljalo le kot mrtva črka v zakonikih. Resničnost je bila še dolgo drugačna, saj je dalje prevladovalo mnenje, da je edini poklic, za katerega so dekleta primerna, »poklic gospodinje«.

Izključevanje žensk iz polja razuma in produkcije znanja je neločljiva sestavina zahodne civilizacije vsaj zadnjih treh tisočletij. Predstave o podrejenem in neenakopravnem položaju žensk, da so, tudi plačilno, manj vredne in manj sposobne od moških, so še vedno zelo prisotne. Ženske se po teh naziranjih družbeno uveljavijo le na zasebnem področju, torej na področjih gospodinjstva in družine. V stari Grčiji je tako veljalo, da je ženska dolžnost, da bi čim manj vedela, čim mnaj slišala in čim manj spraševala oziroma da je molk za žensko nakit, kot je nedvomno poudaril Sofokles. Izključenost žensk iz javnega in razumnega delovanja je natančno opredeljeval Aristotel. Po njegovem mnenju je moški v skladu z naravnim redom ustvarjen kot nosilec uma in določen, da vlada. Ženska sodi v kategorijo podrejenih bitij, ki morajo skrbeti za blaginjo gospodujočih, da bi se ti lahko posvetili hierarhično višjim in pomembnejšim ter častnejšim dejavnostim. Manjvrednost žensk in njihov neenakopraven položaj so kot naravno danost zagovarjali tudi mnogi sodobni misleci. Tako je znani francoski družboslovec in utemeljitelj anarhizma Proudhon menil, da bi izobraževanje žensk vodilo v propad, saj mora imeti moški omejeno ženo.

Podrejeni položaj ženske so utrjevali tudi prevladujoči lastninski odnosi, pravne norme in cerkvena ideologija. Osvobajanje in družbeno uveljavljanje žensk se je začelo šele v devetnajstem stoletju, seveda pa ni potekalo spontano in samodejno, temveč kot premagovanje ukoreninjene miselonsti o podrejenosti. Enakost moških in žensk na trgu dela se je začela s priznanjem pravice do dela vsem, moškim in ženskam, saj je prav delo pogoj za uveljavitev človekove osebnosti in njegove osamosvojitve. Enakopravnost ženske in moškega je eno temeljnih načel človekovih pravic in s tem tudi eden temeljnih demokratičnih vidikov moderne družbe. Brez enakopravnosti ni pogojev za napredek, enaka obravnava spolov pa je potrebna tudi za stabilnost in razvoj družbe. Začetek celotne preobrazbe in spreminjanja položaja žensk je s pravno izenačitvijo spolov po letu 1789 prva uresničila francoska revolucija. Izkazalo se je, da je to prvi nujni korak k enakopravnosti. Sledile so mu še mnoge druge spremembe na vseh področjih družbenega in osebnega življenja.

Ženske so se v zadnjih desetletjih osvobodile tradicionalno pripisanih vlog, ki so jih postavljale v zasebno sfero in v položaj finančne odvisnosti od svojih mož. Zakoreninjeni nadzor moških nad ženskami je začel odpovedovati. Podoba zveste, nemočne in trpeče žene se je začela razblinjati. Ženske so z večanjem izobraževalnih možnosti in zavedanjem svojega položaja zgradile pričakovanja o večji enakosti v profesionalnem in družinskem življenju, kar pa se še zmeraj ne ujema z nasprotnimi tendencami na trgu dela in moškim delovanjem v stvarnosti. Trg dela danes vsaj načeloma omogoča neodvisno ekonomsko življenje tako moškim kot ženskam. Navkljub spolni emancipaciji še vedno obstaja na spolu temelječa delitev dela, zaradi katere ženske ne morejo doseči enakosti v javni in zasebni sferi, kar je povezano zlasti s tem, da ženske ostajajo nosilke starševstva in skrbi za dom –povedano drugače, ženske ostajajo glavne emocionalne delavke. Potem ko so se ženske otresle svojih starih tradicionalnih vlog, so si bile primorane poiskati novo družbeno identiteto in se v številnih primerih spopasti tudi z ovirami pri doseganju ekonomske neodvisnosti, dokler pri moških neodvisno življenje in »stare vloge« identitete v sodobni družbi načeloma lahko še vedno delujejo domala nespremenjeno.

Danes sta oba spola upravičena do lastnih želja, interesov in življenjskih ciljev. Ženske lahko zavrnejo vlogo matere in žene ter se preživljajo same. Samostojno se lahko odločajo o tem, kako bodo živele in prihranile denar. Postajajo skratka vse bolj neodvisne, kar je ravno nasprotno s tradicionalno vlogo, ko je o njej odločal njen oče in kasneje mož. Nežnejši spol se, vsaj v srednjeevropski družbi, ne podreja več moški spolni prevladi, odločitev o partnerstvu in družini pa nastane z dogovorom obeh partnerjev.

Premik od tajnic in pomočnic do upraviteljic in direktoric

Napredovanje od hierarhično nižjih delovnih mest, ki so se nekdaj pripisovala ženskam oziroma ki so bila edina družbeno sprejemljiva za ženske, je bila (in je marsikje tudi danes) vse prej kot gladko tlakovana pot. Poleg očitkov o zapostavljanju ali celo zanemarjanju posvečanja družinskemu življenju se ženske na številnih položajih, tudi na našem delu sveta, še vedno srečujejo z neprimernimi pripombami, najpogosteje povezanimi z zunanjim videzom na eni in delovno zmožnostjo na drugi strani. Takim pripombam se pogosto pridružijo tudi namigovanja, češ da je posameznica za dosego določenega službenega ali družbenega položaja gotovo izkoristila svoje telesne atribute ali do napredovanja prišla s tem, da se je z nekom spustila v intimen odnos. In če tovrstno ravnanje posameznika prizadene zgolj na besedni ravni, je na drugi strani še toliko nevarnejša naslednja stopnja te zavržne skrajnosti, v kateri so se številni posamezniki, ne glede na spol, za napredovanje ali zgolj obdržanje določenega položaja tudi zares primorani spustiti v odnos, v katerega se sicer ne bi. Pri tem gre vselej za zlorabo moči, za zlorabo položaja močnejšega nad potrebami šibkejšega, ki se zaveda, da je z odklonitvijo odnosa lahko vprašljiva njegova ali njena finančna situacija.

Šele zadnjih nekaj let so se tudi v slovenskem kontekstu začele tovrstne izkušnje deliti in zbirati pod geslom »Me Too« (angl. 'tudi jaz'), ki ga je leta 2006 v tem pomenu na spletu prva uporabila aktivistka in tudi sama žrtev spolnega nasilja Tarana Burke. Zadnji val priznanj oziroma razkritij spolnih zlorab – pri tem moramo v prvi vrsti govoriti o opogumljanju žrtev – je v Sloveniji spodbudila množica srbskih primerov. 25-letni igralki Mileni Radulović, ki je prva med svojimi sošolkami spregovorila o zlorabah, ki jih je še mladoletna doživljala v pri svojem učitelju dramske igre, danes 68-letnem Miroslavu Miki Aleksiću, se je pridružilo še več deset deklet, ki so bile pri njem deležne podobnega spolnega nasilja. Prva se je med slovenskimi igralkami februarja opogumila Mia Skrbinac, ki je tudi uradno prijavila akademskega profesorja 58-letnega Matjaža Tribušona. Enako kot v srbskem primeru se je oglasilo še nekaj drugih igralk, predvsem pa so svojo podporo žrtvam izrazili številni kolegi igralci, aktivisti in tudi nekateri politiki.

Izmed akademskih področij je, poleg telesne vzgoje, upoštevajoč pomen telesnega stika igra gotovo med najbolj občutljivimi. Strokovnjaki in izvedenci, pa tudi sami igralci pojasnjujejo, da gre zlasti pri vajah iz dramske igre za zelo tanke in pogosto zabrisane meje in ustaljeni učni proces, pri katerem gre lahko tudi za navidez povsem nedolžne dotike rok ali ramen, se hitro lahko sprevrže v nadlegovanje. Igralci in drugi dramski delavci opozarjajo – vsak neprimerni dotik, ki presega tisto, kar je zapisano v scenariju, je oblika spolnega nasilja. Naj gre za akademsko ali pozneje tudi profesionalno igralsko okolje, žrtev je v podrejenem, lahko tudi brezizhodnem položaju zato, ker je od tistega, ki nad njo izvaja spolno nasilje, pogosto odvisna njena prihodnost, torej dokončanje študija, zaposlitev, napredovanje ali celo samo obdržanje že doseženega položaja.

V javnosti se vselej, ko se obelodanijo tovrstne zgodbe, pojavijo številni glasovi, ki v nerazumevanju ali nezmožnosti vživljanja v nezavidljivi položaj zlorabljenega žrtvam pogosto očitajo, češ zakaj so tako dolgo molčale. Pojavi se tudi t. i. tipični moški princip, ko se posamezniku porodi pomislek, ali za prijavo stoji želja, da bi se žrtev s prijavo rada le maščevala. Ne le da je povsem neprimeren tak odnos do žrtve, taka vprašanja so škodljiva tako za posamezno žrtev kot za vse preostale, ki se šele opogumljajo, da bi spregovorile. In ne samo kot moški, ki jim pogosto pripisujemo tovrstni odziv, vsak posameznik se mora ne glede na spol potruditi razumeti, da žrtev ob tem, ko se javno izpostavi, doživi tako rekoč še eno zlorabo – od pozornosti in množine vprašanj, ki se nanjo usujejo, do zanikanja in celo posmehovanja pri določenem delu družbe. Teoretično je vselej mogoče, da se zgodi osamljen primer, ko posameznik drugega prijavi kljub temu, da se posilstvo ali druga oblika nasilja ni zgodila in ima za to druge vzgibe, toda prav zato so tu sodišča, ki, vsaj tako lahko upamo, ugotovijo, kaj je zares na stvari – in tudi tak primer nas ne sme odvrniti od fokusa na žrtev, ki je tudi edini moralno in etično upravičljiv odziv. Če poskušamo popraviti ta t. i. tipični moški odziv in tistim, ki se v tej vlogi najdejo, ponudimo alternativno pot razmisleka: vselej, ko se vam porodi vprašanje o motivu prijave, se poskusite postaviti v položaj očeta ali brata žrtve – ni daleč zaključek, da bi gotovo želeli zaščititi njen interes in obvarovati njeno telesno celovitost.

Podobno zanikanje se je zgodilo tudi v omenjenem srbskem primeru, ko je neki novinar enemu izmed deklet postavil vprašanje, zakaj svojega posiljevalca ni prijavila že prej in kaj je čakala. V odziv na to je novinarka Jelena Obućina televizijsko oddajo Pregled dana začela s pozdravom in dolgo tišino – nato je naštela kopico situacij, od gospodarskega kriminala do vsakovrstnih krivic, ob katerih kolektivno molčimo, pa ne bi smeli. "Zato nikoli ne sprašujte žrtev, zakaj so molčale – te pravice nimate – temveč jih podprite, da spregovorijo, kakor koli pozno bodo na to pripravljene."

Avtorja: K. J. in U. F.