Minljivost

Bojim se minljivosti lepote.

Minljivosti mladosti

in vsega, kar sedaj imam,

a kmalu ne bom več posedoval.

Nočem biti star, o ne!

Nočem biti grd

in zguban

bolan in sključen

zadirčen

debel

ogaben

in mlahav.

Hočem mladost

večno mladost

in večno lepoto

vitkost

vitalnost

življenje.

Oh, hočem

celo življenje pred seboj!

Hočem vse, kar imam.

A ne minljivosti.

Bojim se minljivosti.

Ah, Mladost,

nikar me ne zapusti …

Čas

Prehitro mi teče čas.

Prehitro.

Polzi mi čez prste,

ne morem ga zagrabiti.

»Stoj!« zakričim.

»Upočasni se, prosim.«

Moledujem,

telo se mi trese od želje, da bi ga ustavil.

Moji kriki so neuslišani.

Čas me sploh ne zazna.

Nemoteno teče naprej,

njegova hitrost se še poveča.

»Oh, ne,« za trenutek pomislim v grozi, ki me obdaja.

A prepozno –

hudobnež me je že dohitel.

Konec je …

Tišina

Izraziti vse le z eno,

eno mogočno besedo -

vsa svoja čustva,

razlivajočo se notranjost

strniti v eno besedo

-dolgo ali kratko-,

da bo veličastna,

da bo zaobjela vso bolečino,

vso potrtost in obup,

ta gnev v meni.

Ko bi vsaj,

ko bi vsaj kdo izumil

(Ti, opevani pisatelj, mogoče?)

skupek črk

proti mučenju

s polami, s knjigami

s krajo listov iz šolskih zvezkov

s popisanimi mizami, stenami –

Preveč čustev, definitivno,

a vedno premalo besed.

Grem naprej

Če ti povem po resnici,

ne vem, kdo sem.

Ne vem, kaj želim.

Ne vem niti, če sem dober ali slab,

zločinec s temno dušo

ali dobrotnik s čistim srcem.

Ne vem, če sem na pravi poti,

če počnem prave stvari …

Vse, kar vem, je,

da sem zgubljen.

Popolnoma in neizbežno zgubljen.

Toda to ni nič napačnega.

Vse ni dobro in popolno.

Vse ni, kot smo načrtovali, da bo.

Vraga, še jaz sam nisem tak, kot sem hotel postati.

In kaj zdaj?

Grem naprej,

z življenjem,

z dihanjem,

z bolečino,

z bojem in na koncu –

z uspehom.

Ker

kaj mi še preostane v tem norem svetu,

kot da grem naprej?

Avtorica pesmi: Maša Kuzma

Do naslednjič,

Uredništvo Zvitice