Pomembnost in težave kmetijstva v sodobnem svetu

Že od začetkov stalne naselitve prvih ljudi, pa prvih velikih civilizacij, je stabilnost in kakovost življenja omejevala količina in raznovrstnost hrane. Tisti, ki so zemljo znali pravilno obdelovati, so tako pridobili ključ do nadaljnjega razvoja, kot to opazimo pri prvih civilizacijah, recimo v starem Egiptu. Dandanes kmetijstvo ni videno kot najpomembnejša ekonomska panoga, kljub pomenu hrane za bivanje. V sodobnem svetu, kjer smo navajeni, da nas sveža živila čakajo v najbližji trgovini, se ne zavedamo truda in znanja, ki sta potrebna, da iz zemlje vzgojimo nekaj užitnega. Kmetijstvo danes torej ni le zapostavljeno, ampak velikokrat tudi spregledano, posledično tudi razvrednoteno v očeh javnosti.

Kmetijstvo danes ni v zavidljivi situaciji. Mnogim delo z zemljo in hlevskimi živalmi ustvarja odpor do te panoge. Služba kmeta je naporna in zahtevna ter še vedno velja za zaostalo, čeprav temu še zdaleč ni tako. Sodoben kmet mora biti specializiran in dobro podkovan na svojem področju. Obvladati mora različno sodobno mehanizacijo, ki mu pomaga zmanjševati fizične napore, povečevati količino zemlje ali živali, za katere skrbi, ter mu zagotavlja kakovostno obdelavo in pridelavo. Kmet mora biti za to izobražen prav tako kot vsak drugi delavec v svoji panogi. "Če ne bo za drugo, bo pa za kmeta," kot včasih slišimo. In verjemite, da temu še zdaleč ni tako.

Obdelovati zemljo pomeni biti odvisen od nje. Slaba letina, vremenske ujme, bolezni in škodljivci so tako ene od nevarnosti, ki lahko kmeta okradejo sadov njegovega trdega dela. Tako pridelovalci nikoli ne morajo mirno spati ter se opirati zgolj na rast pridelkov do tistega trenutka. V Beli krajini smo v zadnjih dveh leti to še posebej začutili na lastni koži, s številnimi primeri toče poleti, ki je uničevala tudi kmetijske pridelke. Obstajajo rešitve, ki omilijo škodo na pridelku. To so lahko razni pesticidi, pravilno obdelovanje kmetijskih zemljišč, s čimer lahko zmanjšamo erozijo, pravilna uporaba mineralov in gnojil, pa naj bodo naravna ali umetna. Uporaba zaščitnih mrež proti toči pa predstavlja večjo investicijo, ki prav tako omejuje možnosti strojne obdelave, predvsem v stalnih nasadih.

Delo kmeta tudi ni dovolj cenjeno. Večkrat lahko v medijih zasledimo, da se kmetje borijo za višje odkupne cene svojih pridelkov, saj so trenutne cene mnogokrat prenizke, da bi omogočale kakovostno raven življenja. Kljub trdemu delu in konstantni grožnji uničenja pridelka morajo kmetje prestajati iz leta v leto prenizke cene za svoje izdelke. Mnogokrat so prisiljeni prodati po nižji ceni, kot bi bilo želeno, saj sezonskost pridelkov in njihov relativno kratek rok trajanja narekujeta tempo prodaje. Tudi odkupniki, ki so večkrat večja predelovalna podjetja in trgovske verige, s svojo velikostjo in fiksnimi cenami ne dovoljujejo prilagajanja odkupne cene.

V Sloveniji velja tudi majhnost kmeta za slabost, a to ni nujno. Z raznimi dodatnimi dejavnostmi, kot so na primer predelava surovih pridelkov, si lahko kmetje zagotovijo dodatni dohodek in si tako olajšajo svoj obstoj.

Pomen kmetijstva ni samo v pridelovanju živil, pač pa je tudi v ohranjanju kulturne krajine in zagotavljanju delovnih mest. V Sloveniji nas ogroža tudi nizka raven samooskrbe, ki znaša samo 53 % letne porabe kmetijskih pridelkov (vir) . V primeru mednarodne krize in zmanjšanja uvoza iz tujine, bi Slovenija občutila velika pomanjkanja hrane, kar bi povzročilo močna nihanja v stabilnosti in varnosti države. Mislim, da bi usmeritev v trajnostni razvoj v kmetijstvu močno pripomogla k izboljšanemu položaju kmetijstva, posledično tudi samooskrbe v Republiki Sloveniji. Sonaravno kmetovanje in ostale ekološke oblike kmetijstva bi s svojim zmanjšanim vplivom na okolje zagotovile trajnostno oskrbo hrane, tudi za več generacij naprej. To bi zagotovile z uporabo lokalnemu okolju prilagojenih kulturnih rastlin, s kompleksnejšimi oblikami kolobarjenja, z uporabo večkulturnih nasadov in upoštevanjem reliefa okolja ter klimatskih posebnosti, kot je padavinski režim. Agroekologija, ki se ukvarja z upravljanjem kmetij kot ekosistemov, je ena od ved prihodnosti, saj omogoča trajnostno urejanje odnosa med kmetijo in okoljem, v katerem se nahaja.

Kljub temu, da je kmetijstvo zapostavljena panoga in ima svojo vrsto problemov, je trenutno na prelomu. Z novimi dognanstvi na področju obdelave in pridelave lahko v prihodnosti pričakujemo kmetijstvo, ki bo čedalje bolj zlito z okoljem. Tako bo omogočalo ohranjanje biotske raznovrstnosti in pridelavo hrane, ki je potrebna za nadalen razvoj modernega sveta. Hrana je navsezadnje del naše kulture in nas povezuje, zato naslednjič pomislimo tudi na roke, ki so jo pridelale, pa naj bodo to tvoje roke ali pa roke (slovenskega) kmeta.

Vir: TUKAJ.

Ivan Grohar: Sejalec, vir slike: TUKAJ.

Avtor: Blaže Pečarič

Do naslednjič,

Uredništvo Zvitice