Če pa se kaj naj bi začelo točno ob uri, je to urgenca, kjer zamujanje ne pride v poštev.

Nočna izmena prične ob osmih in traja do osme ure zjutraj. Kot študent na izmenjavi, pridem še nekaj minut prej, saj sem gost v tuji ustanovi in bi rad že ob prvi priložnosti pokazal zanimanje. Vstop v bolnišnico ni čisto samoumeven. Na vsakem vhodu, ograjenem z visoko kovinsko ograjo, stoji varnostnik. Nobenih težav ni, če imaš belo haljo oblečeno, ostali potrebujejo posebne prepustnice. Stopim na dolg hodnik in pred seboj zagledam prizor iz vojaških bolnišnic. Ne samo, da izgleda tako, tudi pacienti prihajajo s »fronte«. Na hodniku je novi varnostnik. Postelje se vrstijo ob steni, ob vsaki pa stojala, iz katerih kaplja fiziološka raztopina v vene pacientov. V mesecu dni nisem ugotovil kriterija, s pomočjo katerega se odločijo za infuzijo. Izgleda, da je to standardna praksa za vsakega. Mogoče kot nekakšen placebo učinek, ker velikokrat nekega obsežnega zdravljenja v bolnišnici ne morejo ponuditi, saj si tega ni moč privoščiti. Nad vratih na koncu hodnika je obešen napis »Cirugia general« - splošna kirurgija, kar tudi iščem. Prijetno pozdravim in se postavim nekam ob rob, da nisem komu na poti, saj enostavno nobenega ne poznam, moje mentorice še ni. Ura je ravno odbila osem, zato pričakujem, da bo kmalu tu. Nisem bil edini, ki je čakal. V podobni situaciji so bili pripravniki in specializanti.

Vedel sem, da življenje v Peruju poteka drugače, po tako imenovani »perujski uri«. Gre za dovoljenje za zamujanje. Vsi jo odkrito sovražijo, ker onemogoča učinkovito planiranje, po drugi strani pa dnevu odvzame »zahodnjaški« stres. Življenje je počasnejše, kot ga poznamo. Po približno uri čakanja in opazovanja manjših operacij, kot je oskrba manjših ran, pride tudi odgovorna zdravnica – moja mentorica. Kot pravijo, nekaj normalnega za tukajšnje razmere. V malem prostoru s premalo stoli za vsakega in dvema stalnima posteljama je deset glav medicinskega osebja, ki izvaja od triaže, naravnavanja izpahov do oskrbe manjših ran in kritično ogroženih. Lahko se zgodi, da so kar trije pacienti v prostoru naenkrat.

Na vozičku starši ob enajstih pripeljejo 14 let starega dečka zaradi težav pri dihanju, ki vztrajajo že en dan. Kratek pregled, kasneje postane jasno. Deček je bil noč poprej ustreljen v prsni koš in naboj se je zagozdil pod kožo. Ni mi bilo čisto jasno, kako se je to zgodilo. Le kaj je moral otrok storiti, da je bil ustreljen. Naslednji primer, ki mi dvigne srčni utrip, je deček v komi. Brez odziva, z neenakomerno reaktivnostjo zenic in s čudnim motoričnim odzivom na bolečino. Laik bi rekel, da se deček razteguje, v bistvu pa gre za bolezensko gibanje kot posledico okvare živčnih povezav med možgani in hrbtenjačo. Starši povedo, da je padel s konja in si poškodoval glavo. Namesto rešilca, so poklicali taksi, saj je bistveno cenejši, hkrati pa je rešilcev v milijonskem mestu strahovito premalo. Pred prihodom v javno bolnišnico so se ustavili v privatnem zavodu, kjer so poslikali otrokovo glavo. Obsežen epiduralni hematom levo, ki pritiska na ostale predele možganov. Nevrokirurg se je odločil za operacijo in staršem posredoval spisek stvari, potrebnih za izvedbo posega. Namreč v Peruju ni v ospredju psihološka vloga svojcev, temveč nakup zdravil za pacienta, saj ta v kritičnih trenutkih tega ne zmore. To pomeni, da morajo tudi več dni preživeti v bolnišnici. Stalno morajo biti pripravljeni, da priskrbijo potrebščine za zdravljenje. V bolnišnici na zalogi zdravil nimajo, niti za najbolj ogrožene.

Po umiritvi razmer se prične pregled pacientov na urgenci. Več jih je nameščenih na samem hodniku kot v sobi, ki je temu dejansko namenjena. Skupina zdravnikov, pripravnikov, specializantov in študentov naredi obhod in pripravi načrt za nadaljnje ukrepanje. Tukaj so študenti dolžni preživeti tudi 12 ur, pa naj bo to ponoči, v soboto ali nedeljo, pri nas pa je problem že pouk v petek popoldne. Hitro opaziš, da ni medicinskih sester. Te so resnično redke. Delo, ki bi ga sicer pri nas opravljale one, pade na študente in pripravnike. Ti morajo jemati kri, urejati dokumentacijo in sanirati rane. Zaradi stalnega menjavanja kadra je delo slabo organizirano, obravnava pacientov počasna in zdravstvena oskrba vprašljive kakovosti. So trenutki, ko cele skupine izobraženih zdravnikov čakajo bodisi na laboratorijske rezultate, saj preiskav še niso opravili v privatnem zavodu, bodisi na drugo ustrezno zadolžitev.

Neučinkovitost je tudi posledica pomanjkljivega vlaganja v nove tehnologije. V javni bolnišnici za najrevnejše – tiste, ki nimajo zavarovanja, brezposelne, iz revnih področij mesta, pripadnike tolp in druge – so računalniki omejena dobrina. Vsa dokumentacija je v papirnati obliki in napisana na roko. Nemalokrat se zgodi, da je tudi nečitljiva. Medtem ko medicina v zahodnih državah prehaja iz umetnosti v znanost in ko vse bolj v ospredje prihajajo raznorazne meritve, ki neko telesno količino prikažejo s številko, je v Peruju v ospredju pogovor in telesni pregled. Anamneza – strukturirana življenjska zgodba pacienta – je odvisna od starosti. Če imamo pred seboj 70-letnega gospoda, bo njegova anamneza občutno daljša kot pri 10-letnem otroku. Anamneza tako vsebuje tudi podatke o socialnem stanju pacienta in družine, torej koliko mesečno zaslužijo, ali si lastijo ali najemajo stanovanje, kdo plačuje račune v družini in koliko so pripravljeni odšteti za zdravljenje, in o tipičnem dnevu pacienta, ki vključuje od osebne higiene do tipične sestave obrokov. Lahko le cenimo čas, ki ga zdravniki v Peruju posvetijo pacientu, da ga celovito spoznajo. Zaradi obsežne dokumentacije primanjkuje papirja. Tako se hitro zgodi, da je glavna naloga pripravnikov varčevanje s papirjem. V praksi gre za rezanje papirja na pol. Očitno niso premislili, kaj jih bolj stane, ali nekaj kosov papirja ali zapravljene ure doktorjev medicine.

Če že spoštujejo pravico do iskrenega pogovora, je pravica do zasebnosti nedvomno kršena. Na hodniku s premnogimi posteljami, zdravniškim osebjem in svojci vsi vedo za vse diagnoze. Težko se kaj prikrije. Nespoštljivo je, da pri pregledu intimnih predelov ne sodelujejo le zdravniki, ampak jih pregledajo tudi številne druge radovedne oči navzočih. Kontakt med zdravniki in pacienti je pogosto direkten. Brez problema izmenjajo osebne telefonske številke. Se ne čudim, zakaj imajo potem tudi 3 klice z neznanih številk, ki zmotijo operaterja med izrezovanjem vnetega slepiča.

Tokrat na urgenco prispe moški v tridesetih, seveda s taksijem. S ceste do ambulante ga prenese prijatelj na ramenih. Moški je neodziven, zaboden in krvavi iz desne roke, ki je zasilno, a neučinkovito povita. Koža je bleda, pulz slabo tipen. V takšnem stanju popusti hoteni nadzor nad telesom in povsem človeško se sprostijo sfinktri, kar se kaže kot nehotno uriniranje in sprostitev blata iz čreva. V ambulanti leži na tleh na kosu oblačila, saj sta edini dve postelji v ambulanti zasedeni. Obkrožen je z ekipo zdravnikov, ki bi mu nemudoma pomagali, a žal ne morejo. Prijatelju izročijo spisek medicinskih potrebščin in zdravil, ki jih mora kupiti. Če se pojavi indikacija za slikanje telesa pri življenjsko ogroženem, gre en izmed specializantov s pacientom v taksi in se odpelje do privatnega zavoda, da se opravi RTG ali CT.

Najbolj me je zmotila slaba higiena. Že odkar sem prvič stopil v bolnišnico, sem vedel, da bom moral biti stalno na preži. Namreč nikjer ni razkužil za roke. Enostavna oblika preventive proti širjenju okužb je pozabljena. Gre za zaščito zdravstvenih delavcev kot tudi pacientov. Sam sem imel vedno pri sebi lastno razkužilo, ostali pa so popolnoma brezbrižno čistili okužene rane in se dotikali pacienta za pacientom, ne da bi si kadarkoli vmes umili ali razkužili roke.

Kot dober opazovalec bi rad opozoril na vsako takšno odstopanje od meni poznanega zdravstvenega sistema, vendar moja španščina premore le skromen besedni zaklad. Zadostuje, da sem taksistu sredi noči povedal, kje živim, pa še to na način »tukaj levo, tukaj desno«. Tu je drugi svet, nam neznan. Praktično sem imel prepoved hoditi po mestnih ulicah ponoči, še posebej ker izgledam kot turist – sem za glavo večji, svetle polti in drugače govorim. Vse strelne in vbodne rane z urgence pa so me na to samo opominjale.

V Peruju, v državi raznovrstnih poklicev, razcveta korupcije, neurejenih cest in kaotičnega prometa, sem preživel šest tednov. Spomini so jasni in prežeti s čustvi kulturnih šokov. Nisem bil tipičen turist, ki je obiskal le znamenitosti pokrajine, ampak sem imel možnost spoznati njihov zdravstveni sistem za najrevnejše. Lahko rečem samo to, da sem hvaležen, da prihajam iz države, kjer je sistem relativno učinkovit. Vendar to še ne pomeni, da lahko brezbrižno uživamo v trenutnem stanju. Naša dolžnost je, da opozarjamo na nepravilnosti, neučinkovitost in vsako kršenje pacientovih ali pravic zdravstvenega osebja.

Očitno pa smo v Sloveniji še daleč od izkoreninjenja korupcije v zdravstvu. Težko je razumeti, da največja zdravstvena ustanova v Sloveniji toži človeka, ki ji je prihranil okoli 2 milijona letno, in da njegovemu partnerju, ki vodi enega najbolj uspešnih raziskovalnih programov v medicini v državi, odvzamejo financiranje za nadaljnje raziskave, ker sta skupaj izpostavila prilagajanje razpisov javnih naročil s strani odgovornih in nerazumno visoke cene žilnih opornic. Kljub premnogim nepravičnostim, prihaja nov vetrič upanja. Naloga državljanov je, da se mu kritično prepustimo.

AVTOR: Jaka Šikonja

Do naslednjič,

Uredništvo Zvitice