Ti, Bela krajina

TI,
ki tukaj si doma, Belokranjec, daj, prebudi se, ti, ki tukaj si doma, poglej, kaj ti pred nosom je.

O lepotah naših krajev so se in se še vedno pišejo pesmi, zgodbe, legende. Glasbenike, pesnike, slikarje, umetnike vseh vrst in oblik naši kraji puščajo brez besed, dopuščajo izjemne stvaritve in popuščajo vse napetosti, ki bi jih lahko ovirale. Ponosni smo, ponosni, Belokranjci, pa vendar domači mnogokrat pozabimo, kako je tu lepo.
Ta opis delovanja umetnikov, ki jim vtis, ki se ga sicer ne da zlahka opisati, uspe zliti v besede, note, interpretacijo in na oder, ustreza tudi ustvarjalcem prve tamburaške opere na svetu, Ambrož in Katarina. Piše se zgodovina, pri nas doma, in sprašujem se, kdo sem jaz, da lahko karkoli napišem o tem? Morda lahko kaj povem že zato, ker imam rad svoj dom, ker mi je tu lepo. Kljub temu le skušam zajeti nekaj svojih vtisov ob spremljanju tega zgodovinskega dejanja.
Ta opera je presegla pričakovanja, dvignila regionalno, belokranjsko zavest, če bo vse po sreči, bo dvignila tudi nacionalno. Srčno si želim, da se ne le Belokranjci, pač pa tudi državljani zavemo pomembnosti tovrstnih stvaritev, zato upam, da mi gospod France Prešeren dopusti povezavo s simbolom podalpske dežele, besedami, ki v potrtih prsih budijo up.
Tamburaška opera povezuje; vanjo so vpleteni Tamburaški orkester Dobreč, Folklorna skupina Dragatuš, Vokalna skupina Lan, učiteljski zbor Osnovne šole Metlika in Glasbena šola Črnomelj, premiero je doživela v Kulturnem centru Semič. Delo obuja preteklost, v kateri se skrivajo zametki »belokranjskosti«, s prikazom običajev in petjem ljudskih pesmi. Umetnina je v Belo krajino pripeljala ljudi, ki to, kar delajo, delajo zelo dobro, ki vedo in ki znajo. Zgolj z roko v roki lahko tovrstna umetnost zaživi.
»Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo!«
In so se.

BELA
si kot čistost rek in nedrje tvojih voda, v tvojem je zavetju kraj Apolonovih vseh želja.

Čista si, četudi ti tvoji ljudje včasih ne sežemo do kolen. Pa vendar verjamem, da pod tvojim okriljem, draga Bela, vendarle zmaga dobro in lepo. Prvotni namen tega besedila ni hvalospev domači rodni grudi, četudi verjamem, da si jo zasluži. Dobri so ljudje, četudi je v kakšne kdaj treba pogledati precej globoko, ki jo imajo radi, verjamem, da so. Hvala naj bo za vse tiste, ki so nam dali nekaj, na kar smo lahko ponosni, nekaj, kar nas povezuje, kar podira meje in gradi mostove, nekaj, kar se nam pred spanjem prepeva in o čemer smo prej lahko le sanjali. Ne upam si našteti imen, obrazov, ki so sestavni del tega mozaika, le hvala jim.
»Mladen'či, zdaj se pije
zdravljica vaša, vi naš up!«
Na zdravje vsem, ki jo opevate, ohranjate in čuvate.

KRAJINA
domača, bela, v polnem sijaju zaživela boš, ko trop iskrih ljudi v tebi srečo prebudi.

Povsod je lepo, a doma je najlepše. Potuj, Belokranjec, da boš videl, kaj vse že imaš in kaj ti še manjka, a vrni se po spomine, sprehodi se po poti, ki ne mine. Hvala vam, ljudje z znanjem drugih krajev, drugih dežel, da ste s seboj prinesli pridih sloge, dokazali, da se zmore in ustvarili nekaj najbolj belokranjskega kadarkoli.
»Nazadnje še, prijat'lji,
kozarec zase vzdignimo,
ki smo zato se zbrat'li,
ker dobro v srcu mislimo.«
Dobro že v srcu mislimo, a kaj narediti zmoremo? In če ne jaz ali mi vsi, kdo zmore? Jasno je, kot beli dan.

Avtor: Dino Subašič

Ostanite zdravi,

Uredništvo Zvitice