Zvitica jesen 2018: Blaž Pečarič - Treba se je sprijazniti

Ko sem se še med poletjem pogovarjal z enim od mlajših prijateljev, me je nekaj še posebej vznemirilo. Ko sva izmenično kritizirala nekatere vidika najinih vsakdanjikov, je izrekel nekaj, kar me je zadelo ravno v živec. »Tako pač je, treba se je sprijazniti…«.

Te besede same po sebi mi niso bile tako moteče, neopravičljivo pa je bilo to, da so prišle iz ust tako mlade osebe, ki komaj začenja srednjo šolo. Seveda pa v tem ni sam. Mnogo mladih se prehitro sprijazni s trenutnim stanjem, češ tako pač je in drugače ne more bit, kar pa se mi zdi samo po sebi čisto zgrešeno. Dejstvo, da se svet okoli nas spreminja neprestano, bi moralo zadostovati vsakemu, da se prepriča, da zagotovo obstaja nekaj, kar bo svetu prineslo spremembe.

V letih, ko se človek izobražuje v željeni izbrani smeri, bi moral biti poln zagona in aktiven pri uresničevanju svojih ciljev, vizij, ne pa ravno obratno, sedeti odmaknjen od priložnosti, ki se mu odpirajo. Burno oko in pridne roke bi morale vsako priložnost opaziti in izkoristiti za delo, ki koristi pri osebni rasti, pomaga pri doseganju ciljev in olajšanju vsakdanjega življenja. Tako se lahko približamo našim idealom življenjskega stila in posledično osebi, katera želimo biti. S tem ko spreminjamo sebe, spreminjamo tudi svet okoli nas, stvari s katerimi delamo, osebe, katere srečujemo in pošiljamo sporočilo v svet. Sporočilo o tem, kaj želimo in kaj smo za to pripravljeni storiti. Torej bodi sprememba v svetu, ki jo želiš videti.

Predati se še preden zares poskusiš je že samo po sebi razočaranje za vsakega, ki se tako odloči. Odpovedati se možnosti za spremembo je vdaja v usodo. Usodo katere mi ne krmarimo in se niti ne trudimo, da bi jo. Nadzor nad življenjem pa si mora zagotoviti vsak. Delo je tako lažje, naša dejanja premišljena in napredek hitrejši. Osrednji predmet dela smo torej mi sami, ki tako svet oblikujemo po svoji volji in po svojih zmožnostih.

Pa se res nič ne da storiti? Se je res treba sprijazniti s tem, kako stvari stojijo? Mislim da to ne drži. Neprestano vdajati se je znak šibke volje, nezainteresiranosti za izboljševanje vsakdana. Spremembe se dogajajo počasi in dolgotrajno, za to pa je potrebno potrpljenje. V dobi, ko smo navajeni, da je vse na dosegu roke, je težko govoriti o dolgoročnosti in potrpežljivosti, saj se ne zavedamo, da pri tem krajše poti ni. Tudi čas je dobrina, s katero se moramo naučiti preudarno ravnati, saj jo le tako lahko učinkovito izkoristimo. Dolgotrajni trud in sledenje ciljem je tako prava pot za uspeh, ki prebija stare navade in osvobaja potencial vsakega posameznika.

Vdati se v usodo ni nikakor sprejemljivo v mladostniških letih. To je čas, ko se človek najbolj spreminja in so spremembe najbolj burne in najbolj opazne. Naj ta čas ne bo čas čakanja, godrnjanja, pasivnosti pač pa čas sprememb, aktivnega mišljenja in oblikovanja osebe, ki bo spremenila svet. In čez 20 let se bomo lahko ozrli nazaj in se vprašali, koliko sem sam prispeval, da je svet danes boljši? In naj bo odgovor tak, da bo prinašal zadovoljstvo in zapolnjeval življenjske ideale.