Zvitica poletje 2018: Nina Miketič - uvodna beseda

Že smo na polno zakorakali v poletje, čeprav če nisi še šel na morje, tega ravno nisi mogel najbolje občutiti v letošnjih poletnih vremenskih razmerah. Za nekaj časa smo pozabili na knjige in razgreta “velemesta” (vsem, ki delate, pozdrav tudi v službo), v Kolpi se že da kopati, če zbereš dovolj poguma, mesec julij (beri april) je že za nami in tukaj je mesec avgust. Kljub temu, da je za nami nekoliko klavrno poletje, pa mesec avgust še vedno ostaja najpomembnejši in najlepši mesec kulture, glasbe, gledališča in poskusov obujanja zaspanega Črnomlja. Enajsti Črnfest se je skoraj že pričel in obljubljamo vam, da bo tudi letos dober za vse.

Ekipe KBŠ-ja, MKK-ja in Bit-a pridno sestankujemo že od decembra, ustvarjamo program in gradimo festival. Mogoče si ne predstavljate, koliko filozofije stoji samo za eno objavo na Facebook profilu, koliko logistike, da greste lahko v mobilne WC-kabine (“dixije”) na koncertu, da se zapre center, da je vedno dovolj pijače … Ampak v življenju je tako, za dobre stvari se je potrebno potruditi, se čemu tudi odreči na račun, da narediš nekaj dobrega za vse ostale. Zato tudi letos organizacijska ekipa ne bo razočarala in poskusila narediti še korak naprej (podrobnejše stvari vam bo v nadaljevanju razložil Jure Kuhar, ki je tudi vodja letošnjega Črnfesta, zato beri intervju z njim za sočne in insajderske informacije).

Črnfest je veliko več kot samo festival. Je mesto, kjer se učimo, ustvarjamo spomine, nabiramo neprecenljive izkušnje, pridobivamo reference za življenje. Zato na tem mestu vabim vse, ki si želite izkusiti Črnfest tudi z organizacijskega vidika, da se pridružite ekipi in mogoče boste ravno v tem našli svojo strast in željo po delu. Velikokrat se v življenju srečamo s stvarmi, za katere nismo bili prepričani, če bi se jih lotili, ali pa smo potrebovali tisti zadnji potisk, da smo naredili korak naprej in poskusili nekaj novega. In potem spoznali, da je to naši osebni rasti dodalo nov aspekt, novo željo in enostavno nov izziv v življenju.

Ker tisti občutek, ko vidiš poln atrij, polno prizorišče veselih, nasmejanih, zadovoljnih ljudi, ko gre srh po tebi, ko pogledaš na oder, ko vidiš “aftermovie”, slike, plakate in veš, da si bil del tega, da si bil ti tisti, ki si pisal delček lepe zgodbe. To je občutek, ki poplača vse. Zato se opogumite in nas kontaktirajte ter se pridružite veseli in pisani druščini, v kateri se najde prostor za vsakega (tudi žejni zagotovo ne boste).

Za konec vam zato želim, da bi v življenju našli svojo strast, občutili ta občutek ponosa, pripadnosti in predanosti, zbrali pogum in se odločili za korak. Nikoli ne veš, mogoče pa bo ta usoden.