Na vsebino

Nagasaki (9)

Mesto Nagasaki je na svetovni zemljevid postavil tragičen napad z atomsko bombo, ki je mesto ob enajstih dopoldne, devetega avgusta 1945 v trenutku zradiral. Letalo ameriške vojske je nad center mesta vrglo bombo, ki je eksplodirala 500 metrov nad tlemi in pri tem izbruhnila tolikšno energijo, da je kot bi mignil, življenje izgubilo 130.000 prebivalcev.

Poročanja redkih preživelih, ki sva si jih ogledala v muzeju atomske bombe, pričajo o sunku svetlobe, ki ga je obdal mogočen pok. Temu je sledil uničujoč val, ki je vse za sabo spremenil v goreče ruševine. Vse se je zgodilo v trenutku in mnogi se sploh niso zavedali kaj jih je doletelo.

Po prvih urah je življenje nadaljno izgubilo še dodatnih 100.000 ljudi, ki so umrli zaradi hudih opeklin ali sevanja, ki jih je razjedlo od znotraj. Muzej v Nagasaki gosti številna pričevanja grozot, ki so jih doživljali preživeli. Tako so reko prečkali preko mostu trupel, ki je nastal ob tisočih ljudeh, ki so si opekline hladili v reki in pri tem izgubili življenje. Ker se je kamnit most ob udarcu zrušil, je plezanje preko trupel svojcev ostal grozovit spomin preživelih. V spomin mnogim, ki so iskalli vodo, a jih ta ni odžejala, domačini še danes pri spomeniku puščajo plastenke vode.

Otroci so svoje brate in sestre na hrbtu nosili na masovne kresove, kjer so trupla spremenili v pepel. Očetje še leta po napadu niso odšli iz hiše, ker je pogled na igranje otrok, v njih prebudil velike rane izgube svojih.

Od uničenja se je v centru ohranila le peščica stavb, ki na ulicah opominjajo na preteklost. Ena izmed teh so enonožna torii vrata, ki so ohranila le dobro polovico nekdanje veličine.

Danes je Nagasaki ponovno mogočno pristaniško mesto in dom več kot 400.000 prebivalcem. Vsa infrastruktura in življenje se je vrnilo. Na tragedijo opominjajo le še redki ostanki, ter park miru, kjer se na točki epicentra v nebo dviga monolit. Obiskovalci parka pred njim vsak dan puščajo šopke rož v spomin vsem umrlim.

Maša in Tomaž

Maša in Tomaž

Na pragu zrelosti, v pisarni, za ekranom do mraka, sva se velikokrat spraševala, kaj se skriva tako daleč za obzorjem. Želja po odkrivanju naju je gnala, da onstran domačih meja ozreva širni svet. Tako sva spakirala nahrbtnika, se poslovila od bližnjih, ter se z jutrom podala dogodivščinam naproti.

Sva Maša in Tomaž, popotnika po obalah Tihega oceana.

Dobrodošli v najinem kotičku tega širnega interneta, kjer opisujeva svoja doživetja. Malo to počneva zase, malo za bližnje doma in malo za vsakega radovedneža, ki se slučajno znajde tukaj.

Končna destinacija je neznana. Dobrodošli na poti.

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj