Morska hrana

Dvom o varnosti morske hrane glede na njeno strupenost in zasičenost z živim srebrom, dioksidom, pesticidi ali toksini je včasih upravičen. V naravi živo srebro najdemo v elementarni obliki ter v različnih anorganskih in organskih oblikah. Živo srebro se ob navzočnosti določenih bakterij pretvarja v organsko živo srebro. Večina
živega srebra v atmosferi je v pretežno neškodljivi (razen ob rudnikih) elementarni obliki (kot plin) ali v anorganski obliki. V vodi, zemlji, rastlinah in živalih pa se večinoma nalaga v organski obliki kot metil živo srebro, ki je človeku škodljivo, saj vpliva na delovanje živčnega sistema. Številne razisklave v zadnjih letih so podale zanimiva odkritja. Ugotovljeno je bilo, da je koncentracija živega srebra kot najmočnejšega onesnaževalca morske hrane močno odvisna od velikosti rib, njihove prehrane in porekla. Ribe roparice, ki so v vrhu prehranjevalne verige (mečarica, morski pes,nekatere vrste tun), vsebujejo izredno visoke koncentracije živega srebra. Manjše ribe, ki se prehranjujejo bolj s fitoplanktonom (sardele, ciplji, skuše, tudi orade, losos), navadno vsebujejo manjše koncentracije živega srebra in visoke vrednosti maščobnih kislin omega 3 ter so zato primernejše za uživanje.