Grad Warwick - prej dom, kot grad

Za hrbtom so mi govorili, da sem eksotična in temperamentna. Predvsem so me vzljubili vodje in menedžerji, ki so bili na gradu zaposleni že leta. Moje razmišljanje “out of the box” jim je namreč prinašalo denar. Za njih sem bila uspešna vodja fotografov na gradu. Ker sem živela z ljudmi, zaposlenimi tam, sem precej hitro dobila socialno mrežo in podporo. S prijatelji vitezi in princesami sem hodila na “drinks after work«, kar je pri Angležih običaj. Težko je bilo, da v Warwicku ne bi srečal cimra, ki bi tako ali drugače živel po “srednjeveško”.

Grad je združeval ljudi mesta Warwick. V kavarnah najdeš čajne napitke z imenih grajskih osebnosti, v restavracijah tradicionalne jedi iz srednjeveški časov. V bližnji okolici so tedensko potekali srednjeveški sejmi. Saj, verjetno je še danes tako. Grad Warwick je hitro postal moj drugi dom in kaj kmalu sem prejela nadimek kraljica Severnega stolpa. Tam smo imeli fotografi svojo pisarno s tiskarno.

Z novim znanjem sem bila vse bližje sanjskemu poklicu, ki me danes osrečuje. Ko gledam za nazaj, mi je celotna dogodivščina iz tujine podarila ne le dragocene izkušnje, temveč je izoblikovala moj sanjski poklic. Združila sem fotografijo, risanje, pisanje, branje, številke. Navdušenje nad vsem, kar me obkroža, pa sem privzgojila že v otroštvu. Vse bolj sem postajala grafična oblikovalka. No, vsaj tako sem mislila …