Povratek na zahod

Po skoraj treh letih pustolovščin na vzhodnem predelu sveta se ti nič manj ne toži po domu. Predvsem hrepeniš po domačih ljudeh in tistemu, kar ti je znano od otroštva. Pa vendar, tok življenja se je še enkrat poigral z mano in me zapeljal do srednjeveške Anglije. Najprej iz Tajske v London. Po enem mesecu življenja v Londonu pa sem že sedela na vlaku za mesto Warwick, nedaleč stran od angleške metropole. Zelo drugačno od Laosa in Tajske, kjer sem še en mesec nazaj gledala in doživljala azijsko revščino.

Warwick je znan le po eni stvari - gradu Warwick, ki je alfa in omega mesta. Je zgodovinsko, kulturno in turistično središče. Če si zaposlen tukaj, potem živiš v resnični pravljici. Se družiš s princesami, vitezi in lokostrelci. Pisarno sem imela na pritličju Severnega Stolpa, eno nadstropje nižje, kjer je do leta 1471 v ujetništvu spal kralj Edward IV.

Kratek sprehod po urejenih stezah, ki peljejo do grajskih vrat, mi je vsako jutro dajal nov zagon. Če nič drugega, me je ob vstopu v pisarno vsako jutro nagovoril dvorni norček: “Živijo šefica!? Danes je pa pravi dan, da obnorimo goste!,” me je vsak dan znova nasmejal. Tako cel dopoldan ni izstopil iz svoje vloge in mi stalno nekaj nagajal. Kot pravi dvorni norček.