Lavra Butaja: nadaljevanje od zadnjič

Ker so mi ostali še turistični boni od mene i tame i sm mela jako čudn urnik un tedn, sm rekla da je čas za preseravanje v enem izmed luksuznih hotelof v Ljubljani. Cel tedn sm bla živčna kaj naj oblečm, ki sm ipak jako preprost človk po duši. I kaj ni un dan lilo ko iz škafa, pršla sm premočena ko ps notr, aja pa iskala sm vhodna vrata eno 5 minut i me je blo jako špot. Končno sm jih našla, mislim za tak hotel pričakuješ, da se ti vrata sama odprejo alpa da stoji nekdu pred njimi i ti jih odpira. Ko sm not pršla, so se mi očala ak zarosila, da nism vidla kam. I stoji prvi stric ob vratih i ja zdej neznam zakej on tam stoji. Tak da ga čudno pogledam i fprašam ak mu morm pokazat PCT, pa se nasmeje i reče, da je on tu iz čist drugih razlogof. Okej nadaljujem pot na check in. Ob stresnem zapiranju marele sm se porezala po prstu i se mi je kri razlila po mokri roki, še hitreje sm brisala to v robček da ne bi kdo vidu.

Lepo me pozdravijo, občutek mam, ko da sm kraljica. I zdej se začne prenos teh turističnih bonov, za to rabiš ime i priimek prenašalca. I odki da ja znam, da je moj tati mojo tamo iz Barice prekrstu v Barbaro. Ja sm skos misnla, da je ona Barbara. Še 3. decembra sm ji skos prnesla mončeri čokoladico, ki je kao mela god. I una tam to tipka, nekaj ji negre, opravičuje se mi, ki tk dougo čakam, zove nadrejenega, mene že začne oblivat v obraz, valda nebom zdej mogla plačat, valda ni tama to že kje trošila. Rdeča lica so pronicala čez pudr. I pol me pogleda i reče, oprostite, a je vaša babica mogoče Barica. Ijooooo, ja sm htela zbejžat vn. Sramote. Nasmejemo se i končno dobim kartico od sobe. I kaj ko seljak pride v hotel s petimi zvezdicami, odki da znam, da morm to kartico zataknit v špranjo v vratih, da dela pol elektrika. Pridm ja not i se čudim zak so mi dali sobo brez elektrike, po tiho se že veselim morda dobim še kako buljo sobo i se vrtim po njej i pržigam fsa stikala, ki se le dajo. Obupana zovm sošolko, ki je rekla, da ak kaj nebom znala, da jo kr pozovem. Ona se mi smeje i razjasni situacijo. Soba je bla lepa, al za 5 zvezdic bi pričakovala, da je fse zglancano v nulo, pa ni blo. Sicr je biu razgled na 14 nadstropju ful lep smo če si meu faks večino dana ti ni praf pršu.

Na sekretu prva dva dana nism znala potegnt vode, maham, prtiskam na uno čudno touch stikalo i fsakič je na drugi moment potegnlo. Al zajtrk je biu pa zakon. Neznam ak sm v životu jela tak dobr zajtrk, nametala sm si fsega i še malo. Najhuje mi je blo, ko sm bla v soboto vjutro tak mačkasta, da mi ni ratalo pojest nč. Natočila sm un detox sokec zelene barve, več ko sm nardila požirkof, huje je blo.

Najbolj f kurcu je biu pa bazen. Voda je bla tk mrzla, da bi mogla izvajat kake hude dihalne vaje i meditirat predn bi šla v njo. V đakuziju je bla pa neka elita, v savni pa goli ljudi. Tak da sm prešla nazej v sobo. Če potegnm črto je blo to nepotrebno preseravanje. Al ki sm mela glih neke obveznosti i faks cel tedn, mi je bla to najbulja rešitev. Ki ja se nism odločla niti za študentski dom niti za stanovanje. Moj kraj bogu za nogu še skos ni tolk bogu za nogu, če gledaš iz Ljubljane.

Al s tem se še skus ne končajo moje dogodivščine v tej grdi i sivi Ljubljani. Baš sm srečna, da se vozim fsak dan, ki si ne predstavljam, da bi mogla tu živit. Sončni žarki se jedva prebrodejo čez to sivino. Fčasih pa se čez to sivino prebrodejo outfiti ljubljančank. Fluoroscentno rozasti plašči, rumena majčka i hlače, ma tu res fsega vidiš. Kar me ne moti, delaj kaj češ i boj oblečn kaj češ.

A morm i priznat, da se že dougo nism tulko smejala, ko z mojih novih prjatlcah. Fčasih se res čudim kak lahk tak sproščen rataš f tak kratkem času. Znači čas ni merilo za kvaliteto prjatlstva. Najlepše je ko ti frcajo souze, ki se tolk smeješ, dnevna doza serotinina. Niti kafe nerabiš. Zakon je bit študent, ki maš te bone za hrano i se da preživit mesc, sicer jedva, sam se da. Zaenkrat mamo foro, da gremo fsakič v drugo restavracijo, da preverimo kje je dobro. Ene parkrat smo že res zajebale. Zadnjič smo šle na tartufe i tortilijo, ki je bla prelita z barbikju omako??????????????? Ocena unga obroka je bla 4/10, bulje ko zadnjič metina juha z grahom. F U J. Dobro, ja sm fina metka pa mi je večina hrane ne najbulja. I ko da ni bla dost metina juha, začne osa okuli naših glav letit. Maša opleta z rokami, Metka se ne premika i vidi kelnar zdej njih, da nekj ni praf. Pride z menijem opali uno oso, list iz njega poleti na sosedovo mizo i mir. Nam so spet souze frcale, ja mislim, da mu je bla Metka všeč, njene kodre je že pohvalu. Fčasih i malo hecam sošolke i jim povem, da je wc tam ko je kuhinja, da dobimo dnevno dozo smeha. Mislim, da se bo z njimi dalo preživit ta tri leta i pol zaživit.

Še tri leta pa končam faks, kaj bote pa vi čez tri leta?