Glih nismo meli kaj delat en vikend i smo rekli, kaj se ne bi mi v Griblje odpeljali? I smo se. I ko nam je blo dosadno, smo rekli: ajmo najt nekoga ki zna dobre vice pokat v Gribljah, pa smo šli do Tonita. Da nam popestri petk trinajstiga.

Toni: Kaj znaš kaj je tvoj ate zmerej delau, kdej je bil nažlajfan?

Rokc: Kaj?

Toni: Denarnco je mel i kdej je mene vidu: Toni, menjaš denarnco za denarnco? Res, i pol če si mel več dnara ti jo je vzel, ki je mel neka svoja pravila. Jooo, kulkrat je meni pobral i denarnco i dnar.

Jaka: Kej nejrejši pijete i zakej?

Toni: Zdej vodo, fčasih sm pa rum i kokakolo.

Jaka: Je kak razlog za to?

Toni: Je, zarad tega, ki mam novo ledvico že 19 let transplantirano. In ker jemljem veliko zdravil - zdravila z alkoholom ne grejo, z vodo pa.

Jaka: Ja sm mislu, če je kak razlog za rum kolo?

Toni: Zarad tega ker je rum in kokakolo pil tudi Ernest Hemingway. On je dobu nobelovo nagrado za Salsa in morje. Pa sm reku, če bom pil rum in kokakolo, mogoče bom pa dobu nobelovo nagrado za književnost tudi ja.

Jaka: Belokranjsko ozemlje je že 7 let osvobojeno. Kaj se je spremenilo v smislu prepoznavnosti Bele krajine od takrat?

Toni: Mislim da je to Svobodno belokranjsko ozemlje v teh sedmih letih postalo zelo prepoznavno. Pasoši pa to fse kar mamo, se je dobro prijelo in nemalokrat doživim, tudi v katerem koli Slovenskem mestu, da mi že od deleč kažejo: ˝Evo, mamo belokranjski pasoš˝. To je seveda turistična ponudba, ne gre za kako državo. Mislim pa da najmanj to poznajo Belokranjci. Ali je vzrok, da tri turistična društva v Metliki, Črnomlju in Semiču ne propagirajo tega, ker so malo ljubosumni, da se niso oni to spomnli, al je pa kej drugega. Sicer pa me niti ne zanima, važno je, da uspeva.

Jaka: Res je.

Jaka: Kaj pa na področju kulture in ohranjanja kulturne dediščine, so se stvari od začetka devedesetih let kaj premknle?

Toni: Ja mislim, da se ni dost spremenilo, kaj je blo prej f stari Titovi Jugoslaviji, al pa kaj je dns. Edino to se je pa jako spremenilo, da se zdej s kulturo al pa ohranjanjem dediščine ukvarja cel kup profesionalnih ustanov, ki pa bi lahko nardile več kot da. Da je tolko ljudi zaposlenih, pa da se tak malo dogaja, čepraf sej se dogaja. Ampak lahko se bi dosti več. Glede na število porabljenega denarja in število ljudi, ki se s tem ukvarjajo profesionalno.

Jaka: To bi se ja strinjal.

Jaka: Na kaj ste v Metliki najbolj ponosni?

Toni: Mene moti… Bom prvo povedal kej me moti. Pr Metličanih me najbolj moti neambicioznost. Mi smo strašno hitro zadovoljni s fsem. Pa neodzivnost - Korošci bojo zdej meli cesto, zat ki so taki mladi kot ste vi že leta protestirali, zapirali ceste in to. Pr nas pa neko mrtvilo, nihče se resno ne zavzema za nč, magari na grob način. Sm pa ponosn na ljudi, ki delajo amatersko, volontersko, ker veliko nardijo. Recimo Društvo prijateljev mladine z Vladko Škof na čelu naredi ogromno, pa folklora, pa godba, pa mladinci, to strašansko cenim.

Jaka: Kje vidite najboljše možnosti za razvoj občine i da se prekine ta beg možganof o kerem dosti govorimo.

Toni: Mene ta izraz beg možganov moti, celo mi je žaljiv.Kdor uporablja beg možganov misli, fsaj ja tak razumem, da tu ostanemo sami idijoti, sami nešolani ljudje, kar sploh ni res. Ne gre za beg možganov ampak za ljudi, ki v svetu izpolnjujejo svoje ambicije. I tak je tudi praf. V Beli krajini je ogromno možganof. Smo na osnovni šoli je, nevem bom reku na pamet, 100 visoko izobraženih ljudi, ki poučujejo to mularijo, tudi to so možgani. Nekarte žalit teh ljudi, če je 3, 4 al pa 10 ljudi šlo. To je čist normaln pojav, da mladi grejo tam, kjer imajo možnosti za večji napredek kot tu. Ljudi pa tukej ostanejo zarad različnih razlogov, zat ki čejo tu živit! I če bi te ˝pobegli, bežeči možgani˝ ostali, al pa tam kam so zbežali več za Belo krajino nardili, bi bla slika Bele krajine tudi malo drugačna.

Jaka: Se vam zdi, da so te, ki so prešli iz Metlike, to nardili smo po lastni volji?

Toni: Normalno da so šli. Ja poglej, majo take poklice. Kaj pa bi režiser delal tu? Sej ne poznam tolko teh novih poklicov, kaj bi neki programeri računalniški delali tu, če ni nobenega takega podjetja. Mladi majo zdej take poklice, ki so praktično neuporabni. Nemorejo zdej fsi, kajaznam igralka. Kaj bo pa igralka delala v Beli krajini, mamo morda kako gledališče?

Jaka: Meni se zdi da bi se dalo na tem področju dosti več naredit, pa bi mogoče še kdo več ostal v Beli krajini.

Toni: To razvoj prinese pomojem. Če v Beli krajini ni nekih ustanov takih. da bi lahko se te mladi z neko izobrazbo zaposlili, kaj čejo pa tu delat? Če si pa kdo izbere kak poklic v kmetijstvu pa vinogradništvu al pa v vinski kleti, bo pa tu ostal ne bo šu nikamr. Neki poklici pa ne morejo tu živet. Kaj bomo meli raziskovalca vpliva vinskih mušic, kajaznam, na zdravje priseljencof? Kaj bo ta delal tu?

Jaka: Nam zaupate kako anekdoto iz cajtof vašega medijskega udejstvovanja na RTV Ljubljana?

Toni: Kaj pa ja znam, dosti je blo, neznam kaj je blo tak zanimivega. Recimo tak se šalim, da me kdo sreča pa pravi: ˝Joj vi ste pa krasen humorist… gospod Tof!˝. Ko delaš v javnosti i v medijih, marsikej lepega doživiš, pa mariskero žalitev tudi. Ker ja pravim, da humor s kerim se ukvarjam že 55 let, je za inteligentne ljudi. Najtežje je zabavat idijote. Ki ne razumejo nič, hitro so užaljeni. Humor je za inteligentne ljudi i gotovo!

Jaka: Kera šala vas je najbulj nasmejala pred kratkim?

Toni: Kak pravimo nezakonskemu sinu od duhovnika? Fant od fare.

Jaka: Kaj delate v zadnjem času?

Toni: Kaj delam? Ukvarjam se s tem Svobodnim belokranjskim ozemljem, mamo v Podzemlju te večere Bilo je…, nekaterim stvarim se zdej že odrekam počasi, modre police mamo postavljenih že enih 20, tudi na Hrvaškem, na vlaku Metlika Karlovac, pa tak dalje. Pišem še kaj, pišem za Belokranjca, Novi medij, to je novomeška neka revija, potlej za novomeški bolnišnični list Vizita, pa za naš list Ledvica, pa dolgo časa sm delal za avstralski radio, ki ma slovensko postajo SBS. I še kaj tak, za svojo dušo.

Jaka: Ste se že sprehodili po drevoredu z vašim imenom?

Toni: Sej je tak kratek, da se ja šalim, da zdej ko težko hodim se glih lepo izprehodim. Je pa lepo da je ta rečmo mu drevored. Pa tudi zarad tegasm ču od nekaterih nestrpnežov, da smo absolutisti, Mussolini pa taki, so si postavljali drevorede. Pa sej si ga nism ja postavu. Sicer pa kaj boš naredu v Beli krajini, se bojo našli ljudi, ki te bojo žalli. Ko kej napišeš, namesto da bi se odzvali na to kaj si napisal, pišejo o tebi, da si pijanc. Čepraf že 25 let niti kaplje skorej ne pijem.Da si buzorant, pa ne vem kaj še vse pišejo, da se drogiram. Eni so se glih tu zravn po Kolpi lani pelali, pa so se drli: ˝Gremo k unmu drogirancu na pijačo!˝ - to sm ja; pa take neumnosti. No drevored pa kot drevored. Ja se smo pošalim, da bi morali posadit bukve a ne lipe.

Jaka: Se vi identificirante z Ruzancom, kot označevalcom za Metličana?

Toni: Ne. Meni je to zafrkavanje Črnomelj - Metlika bol tak. Sej je šala, ampak še bolj kot šala bi moglo bit. Mene ni to nikdar, da bi reku ooo to so Metličani Ruzanci, uno so pa prestari pa neznam še kdo je kaj. Fsa mesta, ki so blizu se bojo tak zafrkavala, ni to samo v Beli krajini, ampak skorej po celem svetu. Tudi države ne, Francozi so žabari za neznam koga, Italijani so makaronari, zmerej se severni delajo norca iz južnih.

Jaka: Južni jim pa odmah nazej odgovarjajo.

Jaka:Kaj bi svetovali našim bralcom, da bojo lažje preživeli dosado do maškar i pol Vigredi?

Toni: Ja bi grozno rad, da ljudi berejo. Ja berem dost, ampak ko pravijo: ˝bolje da kej bereš ko pa nč˝, ne ženske berejo v glavnem te ljubezenske štorije, fanti, moški pa skorejda nič. Tudi časopise malo berejo ljudi. Delo je recimo zame zelo kvaliteten časopis, majo čudovite prispevke, dobre avtore, novinare i članke. Ampak to nikogar ne zanima. V Metliki mam pa občutk, da človek postane tudi razočaran zaradi nerazgledanosti. Ne na splošno ampak rečmo 60 procentof je res neznanja. Sej problem je, ki mamo vse prireditve posvečene vinu. Če bi pisali tulko o knjigah, kot govorimo v časopisih revijah, pa tulko promovirali knjige kot ovohavamo in cmokamo z vinom, bi verjetno tudi kdo knjigo vzel v roke. Ampak normalno, branje ne prinaša cvenka, zato je za marsikoga to izguba časa…