Vodenje in pogled mladih

V družbi lahko večkrat slišimo, da mladi nismo dovzetni za politično udejstvovanje, razmišljanje, da se premalo vključujemo v aktualne razprave o družbenem in družabnem življenju in da je to zelo narobe. Članek, ki vam ga tokrat ponujamo v branje v uredništvu Zvitice pa kaže ravno nasprotno – da mladi smo aktivni tudi na tem področju, da imamo svoje mnenje in lastna prepričanja in da se za našo prihodnost (s takim razmišljanjem) ni potrebno bati. Avtor prispevka: Rok Šikonja. Vabljeni k branju.

O voditeljih slovenske družbe

"… kako je lahko toliko ljudi na tako pomembnih položajih tako umno skromnih, tako nesramnih in tako pokvarjenih in kako se toliko enostavnih vprašanj toliko časa ali nikdar ne razreši." dr. Andraž Teršek

" Če kočijaž dobro vidi, bo tudi s slepimi konji prišel do cilja."

Z naslednjimi besedami nastavljam svoj obraz, obraz Roka Šikonje. Dopuščam, da se v njih globoko motim. Besede so plod dolgotrajnega globokega razmišljanja in poslušanja razmišljanj drugih, levih in desnih, naših in tujih. Dalekosežna sprememba se je vedno začela z resnico. In to ponujam bralcu, ne v slepo odobravanje s povedanim, temveč v kritiko, kolikor je le premore. Čeprav so moji največji učitelji, starši, veliko bolj pazljivi z besedami, si sam tega luksuza ne morem privoščiti zaradi svoje mlade, MANJ MODRE vesti, srca, resnice.

Nedavne okoliščine in dogajanja v naši državi in regiji, Beli krajini, že skoraj brezupno kličejo po članku, ki ga dajem svojim bralcem v razmislek. Pred vami ni standarden članek na temo, kakšne voditelje družbe imamo in kakšne bi si želeli imeti, pa vendar bi moral s svojo širino odpreti splošno debato o njej. V njem ne bom neutemeljeno dvigal viharja v kozarcu vode, temveč bom kritično in poimensko izpostavil primere, za katere smatram, da je o njih vredno globlje premisliti. V tem kontekstu se bom dotaknil tudi svojih mecenov in pokroviteljev te revije, Kluba belokranjskih študentov, ki mi omogočajo, da svoje mnenje sploh lahko širim. Spoznanje, da si le-te drznejo v svojem glasilu objaviti kritiko na svoj račun, v mojih očeh pove mnogo o karakterju kluba in njegovega vodstva. Moje prepričanje je, da mora vsakdo, ki nekoga vodi ali predstavlja, najprej začeti pred svojim pragom, da je svoj največji kritik in hkrati svoj največji zagovornik. Vodja, ki tega ne premore, bo kritiko spreobrnil v osebni napad. Ne želim si živeti v družbi, kjer so vodilni ljudje obravnavani kot žrtve stricev iz ozadja, afer ali lastne nesposobnosti; želim si, da so pripravljeni trdno braniti svoja stališča in sprejeti odgovornost za svoje delo. Saj šele ob sprejetju svoje zmotljivosti odpremo vrata modrosti, preudarnosti, razsodnosti in znanju, starim biblijskim temeljem za voditelja, kakršnega si želimo, ne nujno pa zaslužimo.

Že dalj časa budno spremljam, kar se dogaja pri nas, in zdi se mi, da vselej plujemo proti ledeni čeri in le nemo gledamo, kako nas drugi narodi prehitevajo, zdaj po levi, drugič po desni. Sprašujem se, ali bomo Slovenci vendar dovolj močni in pripravljeni, da se bomo lahko soočili z naslednjo, za vogalom skrito finančno, verjetno monetarno krizo, da bomo ohranili isti standard življenja, kot ga poznamo zadnje desetletje, ter ohranili prednost v konkurenčni tekmi produktivnosti, učinkovitosti in inovativnosti proti razvijajočim se in vzpenjajočim se državam in celinam. Že nekaj časa je jasno, da svojih problemov ne rešujemo dovolj hitro, kaj šele sproti. Pri tem mi ne da miru, kako imajo reforme, zakoni in spremembe pri nas tendenco, da se izrodijo, četudi je bila namera za njih dobra. Moje razmišljanje se vnovič, zopet in znova konča na isti točki, na kadrovski podhranjenosti na vodilni položajih v slovenski družbi. Nemir v mojih mislih ne gre na račun razsežnosti in zahtevnosti reform, ki jih nujno potrebujemo, temveč na račun pomanjkanja pravih ljudi – pomanjkanja dolgoročne vizije, trdnih principov in sposobnosti naši voditeljev. Glede na povedano, čutim dolžnost, da svoje trditve tudi utemeljim.

Jalovo je pričakovati, da si bomo Slovenci izborili visok geostrateški položaj, kjer bomo začeli bistveno vplivati na globalne odločitve ter reševanje globalnih problemov, preden bomo rešili probleme pred svojim domačim pragom. Zgodba o pomanjkanju pravih ljudi se, na našo nesrečo, začne že pri najvišjem predstavniku ljudstva, predsedniku republike Borutu Pahorju, ki raje, kot častno predstavlja narod, s svojim moralnim zgledom vleče in vliva upanje v državo, na socialnem omrežju razpravlja o svojih nogavicah in mišicah na nogah. Sploh zdaj, ko bi predsednik republike moral biti najglasnejši, ko je govora o arbitražnem sporazumu in prisluškovanjem hrvaške obveščevalne agencije. Njegovi drži sledi mlačen odziv vlade in premierja Marjana Šarca, ki hrvaškemu premierju Andreju Plenkoviću nima kaj več reči, kot zgolj očitati neevropsko delovanje Hrvaške. Spomnimo se, da je bila prav Slovenija, ki je kršila pravila arbitražnega postopka, ko je bilo ugotovljeno, da sta se slovenski arbiter Jernej Sekolec in slovenska agentka Simona Drenik iz Ministrstva za zunanje zadeve med postopkom pogovarjala preko telefona. Rešitev zgodovinskega in nacionalnega problema je bila tako izgubljena, zgolj zaradi kršenja tako enostavnega pravila; od takrat je Slovenija zaradi dejanj svojih predstavnikov ujeta v nemočen in brezupen položaj v mednarodnem prostoru. Ne verjamem, da se oba strokovnjaka mednarodnega prava nista zavedala posledic svojih dejanj. Svojo "napako" sta plačala le z odstopom iz arbitražnega postopka, še vedno pa ostajata tesno vpleta v naš javni sistem – Drenikova je namreč trenutno zaposlena na Ministrstvu za pravosodje, kljub temu da je njena malomarnost, nesposobnost ali podkupljivost (v kar ne želim verjeti) stala državo skoraj milijon evrov ter težko prigaranega mednarodnega ugleda.

Pa vendar se vodstvena kriza pri nas v zadnji povedi prejšnjega odstavka šele začne. Začne se s trenutno manjšinsko vlado, ki ji namreč ni bilo težko od samega začetka mandata deliti denarja vsem vsepovprek. Kljub temu, da o resnih reformah še ni bilo govora, ji državljani namenjajo rekordno podporo. V tem polletnem mandatu jih niso zmotili niti odstopi štirih ministrov: ministra za kohezijo in razvoj Marka Bandellija, ministra za kulturo Dejana Prešička, ministra za okolje Jureta Lebna ter ministra za zdravje Sama Fakina. Prvi zaradi grožnje kandidatu za župana, drugi zaradi uporabe službenih sredstev za lastne namene, tretji zaradi zloglasne makete za drugi tir. Še dalje, volivcev niti ni predramil skoraj hollywoodski odstop poslanca Darija Krajčiča iz Državnega zbora zaradi kraje sendviča v bližnji trgovini, da, sendviča, in nastopa Zorana Pozniča na mesto ministra za kulturo, samooklicanega velikega poznavalca področja kulture s skromnimi 13 leti delovne dobe pri 60-ih letih starosti. Ob vsem tem se sprašujem, ali je resnično tako težko biti izvoljen zaradi svoje normalnosti, delavnosti, sposobnosti in poštenosti, ker mogoče tega volivci ne prepoznajo, in ali se je tako težko upreti priložnosti, da preko javne funkcije sledimo le lastnim interesom.

Očitno je veliko lažje biti izvoljen z lažnimi obljubami in skritimi namerami ter s svojo politično agendo prestavljati le določen del državljanov na račun vseh ostalih. Posledično smo državljani ujeti v vladavino dveh sindikatov upokojencev, Demokratične stranke upokojencev Slovenije in Stranke Alenke Bratušek, ter v izsiljevanje sindikatov javnega sektorja, kjer njihovi predstavniki vidijo le svojo korist na račun vseh drugih. Na ključna mesta smo tekom let izvolili preveč ozkoglednih politikov in predstavnikov skupin, malo pa državnikov, predstavnikov ljudstva, ki prerastejo nad strankarski, interesni in predvsem osebni interes, ter gledajo v korist države in naroda. Prof. dr. Boštjan M. Zupančič v svojem manifestu kandidata za predsednika republike idejo tega odstavka čudovito strne v naslednjih besedah: "/… / Ne bom izvoljen od vseh, a v dobro vseh bom predstavljal vse. /…/".

Pa vendar se niti mladi ničesar nismo naučili iz napak starejših, vedno znova naši predstavniki zastopajo nas, kot da smo edini, za katere je potrebno poskrbeti v tej državi, kot da smo študenti žrtve visokošolskega sistema in profesorjev, v katerem potrebujemo vedno več pravic in dodatkov, češ da saj mi vemo, kaj je dobro za študente. Po mojem mnenju je v teh predlogih premalo dolžnosti, zahtev, kaj se pričakuje od študentov, in premalo dolgoročnega pogleda na njihov dobrobit. Študentska organizacija Slovenije (ŠOS) je v juniju 2017 vodila kampanjo Kaj pa mi?, ki naj bi reševala probleme študentov z ukrepi, kot so podaljševanje časa za koristenje študentskih bonov, podaljševanje statusa študenta, olajšava pri dohodnini ter podaljševanje zdravstvenega zavarovanja študenta. Kar se vse sliši lepo in prav, ampak je za to že vse poskrbljeno in to ekstremno dobro (kdor je študiral izven Slovenije, bo to z gotovostjo potrdil.) Namesto, da bi pozornost, čas in denar vložili v bolj kakovosten študij – profesorje, opremo, izvedbo vaj, sodelovanje z industrijo – in spodbudili študente za hitrejši in kvalitetnejši študij ter investirali v stvari, ki dvigujejo vrednost študentov, je bil ta predlog ravno nasprotno, kot da je vse ostalo, kar hodi ob študiju, bolj pomembno od samega študija. Žalosti me, kako so vsi predstavniki študentov, v študentskih klubih in organizacijah, ta predlog sprejeli z odprtimi rokami in sodelovali v kampanji, da se ni našel noben, ki bi iskal prave predloge za študente (vsaj zasledil nisem tega). Po drugi strani pa sem bil med svojim mandatom kot predsednik Študentskega sveta UL Fakultete za elektrotehniko obsojan in napadan s strani nekaterih študentov UL FE, češ kaj si pa ta misli, da želi onemogočiti prepisovanje na izpitih in zaostriti nadzor. Očitno mu gre le za svojo korist, da bo sam imel še boljše ocene, v primerjavi z ostalimi. Medtem ko je zagovarjanje o znanju kot vrednoti in znanju kot vrednosti za družbo potekalo le v ozkih skupinah študentov. Navsezadnje je utopično od študentskih predstavnikov najprej zahtevati te dalekosežne poteze, ko še pred svojim pragom niso pometli, upoštevajoč vse afere in nepravilnosti, ki se dogajajo. Še dalje, študentski klubi in mladinski centri bi morali bistveno premisliti o svoji vlogi v lokalni politiki in raje zahtevati takojšnje odzive pri reševanju edine srednje šole v regiji, kot organizirati številne zabave, izmenjave ali sejme. Vem, da ni preprosto, konec koncev nihče ni rekel, da bi moralo biti, z vami na čelu pa bi vsekakor marsikdo od ostalih ponudil tudi svojo roko.

Toliko napisanega, vendar krizi še ni videti dna. Lahko bi pisal o njeni vseprisotnosti v zdravstvu in ostalih javnih institucijah, ampak končno sem se le odločil, da Srednjo šolo Črnomelj na ogled in v kritiko postavim, ker močno upam, da ta bolj resnico ljubi kakor hvalo. Nikoli ni bilo nobenega dvoma, da je ta šola dobra, kvalitetna. Stvari, ki šolo na sploh delajo uspešno, niso, kot navajajo v promocijskih videih, količina in raznovrstnost krožkov, izletov ali bližina šole, ampak so preprosto njeni dijaki in učitelji ter njihovi odnosi. Če te funkcionirajo, potem postane šola ustanova, kamor dijaki z veseljem hodijo, in tako je omogočeno, da vsak dijak in učitelj (!) iz sebe iztisne maksimalno najboljše. Glede na dogajanje v zadnjem času, se mi zdi, da je vodstvo z ravnateljico, Elizabeto Prus, na čelu šole izgubilo ta kompas, ob razkritju vseh nepravilnosti in nepravičnosti v novicah pa je bilo v odzivu vodstva šole prisotno veliko histerije in sovražnih pogledov, nič kaj dosti pa vsebine o končni odrešitvi šole. Krivda je bila prelagana od onih, političnih strank, do drugih, namesto da bi bila najprej iskana na lastnem pragu. Veliko sem se pogovarjal o tem in šoli nasploh, iskal sem dobre besede o vodenju šole in ravnateljici, ampak o teh ni in ni bilo sledu. S takšnimi učitelji, kot so sedaj na šoli, bi še slepi kočijaž prišel na cilj. To razmišljanje ni poziv iz sovraštva, je mnogo več, poziv iz skrbi, ker je v mojem in v interesu vseh, da šola funkcionira, tako kot nekoč dejansko je, ne glede na to, kdo jo vodi, ali ta piše z levo ali desno. V mojih očeh se zdi očitno, da šola ne pluje, kamor bi mogla, s kapitanom, ki svoji nalogi ni kos. Na žalost, to ni edina mojemu srcu bližnja srednja šola in gimnazija, čigar vodstvo z ravnateljem na čelu ni doraslo svojemu poslanstvu.

Sprašujem se, kdaj se bomo kot narod končno postavili na noge in opolnomočeni pogledali v svet. Kdaj bomo na najvišja mesta v družbi izvolili najsposobnejše, najbolj poštene in delovne ljudi? Ali se sploh zavedamo, koliko časa in denarja izgubljamo s takšnimi ljudmi? Ni naključje, da v Sloveniji vlada takšna razdrobljenost na leve in desne, da na strankah kandidirajo stranke enodnevnice in da se od politike odriva ljudi, ki dejansko nekaj vejo. Tak režim omogoča nesposobnim in nedoraslim ohranjati svoj položaj, medtem ko preudarni predstavniki v politiki vidijo osebno zgubo ali so iz nje izločeni, misleč, saj je že Jezus rekel: "Nihče ni prerok v svoji domovini." Tako kot ni Igor Akrapovič, dr. Igor Gregorič ali dr. Boštjan M. Zupančič. V tem sistemu je dober politik tisti, ki nič nima. Pa kako nič nima? Ali je vso poslansko plačo zapil ali pa morda zakockal? Naj bodo naši voditelji vlečni konji naroda, naj vlečejo s svojim zgledom in ne z nadrejenimi ukazi. Ta prepotrebna sprememba se bo začela šele z novimi ljudmi, najsposobnejšimi predstavniki svojih generacij. In močno upam, da je ta sprememba na obzorju.

V tem trenutku so prej napisane besede največ, kar premorem. Kljub temu vidim v njih še vedno upanje, konec koncev so od nekdaj bile prav besede tiste, ki so premikale največje množice, včasih v dobrem, včasih v slabem. In preden me vsi dotični utopijo v žlici vode, naj sprva le skušajo dojeti, sporočilnost trditev. Ne gre spregledati, da smo mlada država, ki mogoče ne premore zadosti kadrovskega potenciala za vodenje države, niti demokratične kulture. Mogoče še nismo dorasli, da bi si lahko boljše sploh zaslužili, saj smo jih vendarle mi izvolili. Za zdaj ostajamo ujeti v sistemu, kjer na mahu, ki smo ga posejali, uspeva koruptivna sfera ter zgrešena politika s kratkoročnimi pogledi, polna delitve, nerazumevanja in neznanja. Kazalo demokratičnosti ni v številu kandidatov na volilni listi, temveč v povzdigovanju glasu ob pravem času za prave namene, povzdigovanju sposobnih ljudi z močno kredibilnostjo. Te misli so že dalj časa v meni vrele, upam le, da bodo natisnjene končno dobile svoje pravo mesto.

Do naslednjega tedna,

Uredništvo Zvitice