Malerič Miran - Cvekaf Miran - Maratonec
Zelo velikega pomena za mesto Črnomelj, je na videz neugledna uličica, ki vodi od Velikega mosta do cerkve Sveti Duh, poimenovana Štakorova gasa. Domnevam, da je dobila ime po večji količini zalege štakorov ( je malo večji glodalec, kot je miš in malo manjši kot je podgana), ki se je nalegla v tej ulici, predvsem v Korenovem skladišču..
Večinsko prebivalstvo v tej ulici predstavlja stara črnomaljska familija Malerič. Ate Malerič je bil čevljar in tudi svoje sinove je usmerjal v ta poklic. Od sinov sta predvsem izstopala Miran, ki je bil zelo vztrajen in vzdržljiv in je bil pravo nasprotje svojega malo starejšega brata Toneka, ki pa je bil bolj vročekrvne narave, nagel in razborit. Ostali otroci Franček, Jože in dve sestri so bili bolj pridni.
Svojo razboritost je Tonek že v rani mladosti lahko preizkusil na Italijanih, ki so okupirali del Slovenije in s tem tudi Črnomelj. Prve okupatorske enote, ki so prečkale ozemlje Bele krajine, so prispele zjutraj 13. aprila 1941 so bile sicer nemške motorizirane enote. Po približno dveh tednih so se Nemci umaknili in ozemlje je 15.aprila 1941 zasedla italijanska vojska.
Sprva so se Italijani Slovencem na okupiranem ozemlju želeli prikupiti. Delili so razne dobrine, sladkor, makarone... Obljubili so tudi pouk v slovenščini, avtonomijo,… Hitro pa se je pokazalo, da so bile to le prazne obljube, saj so hitro začeli v vsakdanje življenje uvajati italijanščino. So pa bili Italijani v vojsko večinoma mobilizirani in vanjo niso vstopili prostovoljno. Po večini so bili Italijani bolj strahopetni. So pač čuvali svojo glavo. Podnevi so si upali le do Svibnika ali Gribelj, ponoči pa niso zapuščali z žico obdanega Črnomlja, so pa cele noči od strahu streljali v prazno okolico.
Strahopetnost Italijanov so kmalu zavohali tudi črnomaljski mladeniči, ki so se začeli zbirati v prvo belokranjsko partizansko četo. Pri tem je bil najbolj zagret Tonek Malerič. Bili so pravi junaki. Zelo slabo oboroženi so ponoči enajstega avgusta 1941 skupaj še z Fabjanovim Bojanom, ki je s seboj prinesel konjeniško sabljo in še nekaterimi, naskočili italijansko stražo, ki je stražila odsek proge pri Vranoviškem mostu. Pri tem so imeli še smolo, da je k Vranoviškemu mostu prišla še ena italijanska patrulja iz Metlike, kar je mlade partizane presenetilo, da niso uspeli drugega, kot Italijane vznemiriti do te mere, da so le ti vžgali po njih in jih razhajkali, da so se potem par dni zbirali …….. Partizani so sicer proti Italijanom izstrelili nekaj nabojev, Bojan Fabjan pa je s sabljo parkrat preluknjal italijanski šotor, da je bilo potem italijanom, kadar je deževalo, notri v šotoru mokro, ker je od takrat puščal.
Tudi mlajši Tonekov brat Malerič Miran-Cvekaf Miran je bil partizan. Redno starojugoslovansko kraljevo vojsko je služil v Sarajevu in Rijeki, od koder je ob začetku druge svetovne vojne pobegnil in se vrnil v Črnomelj. Znano je namreč, da je že od mladega zelo hitro tekel, pa mu zato ni bilo težko pobegniti. Sedaj si ga videl tu, v naslednjem trenutku pa že drugje. To njegovo spretnost so partizani s pridom izkoriščali za izvrševanje raznih nalog, saj je redno preko žice s katero je bil obdan Črnomelj, tihotapil opremo, literaturo in pošto.
Njegova hitrost mu je prišla dostikrat prav. Ko so bili on in bratje še majhni so vedno jedli iz skupne sklede, ko je še malo ostalo na dnu, Miran pa še ni bil sit, je včasih pograbil skledo in stekel z njo ven, Bratje so se pognali za njim in tekli so gor po Kozjem placu. Seveda ga ni nihče dohitel. Nasprotno, pridobil si je takšno prednost, da je potem vsebino sklede lahko v miru pojedel.
Vedno, ko se je obetalo kakšno večje delo v čevljarski delavnici njegovega očeta, jo je kam pobrisal. Da bi oče to preprečil mu je nogo z dreto privezal za mizo, češ sedaj pa ne boš več tekel. Pa je vseeno. Cepetal je z nogama na mestu kakor da teče. Nič mu ni moglo preprečiti, da ne bi tekel.
Tudi mi Črnomaljci smo mu rekli maratonec. Velikokrat smo ga videli teči na njegovi priljubljeni relaciji od Črnomlja do Vinice in nazaj v Črnomelj. Prepričan sem, da bi lahko uspel kot maratonec tudi v svetovnem atletskem svetu, če bi le imel primerne možnosti za trening maratona.
Znano je, da je bila njegova žena doma iz Tribuč. Ko je neko nedeljo kuhala kosilo z obvezno juho, je ugotovila, da nima peteršilja, da ga je pozabila natrgati na vrtu. To je omenila Miranu, on pa ne pet ne šest: ’’Počakaj malo, takoj ti ga prinesem.’’ In se je Miran obul čevlje in skočil po peteršilj. Logično je sklepal, da imajo peteršilj v Tribučah, kjer je doma njegova žena, saj ga je tam sam videl rasti, čeprav je nosil naočnike z zelo visoko dioptrijo. Torej, stekel je do Tribuč, nabral peteršilj, se vrnil domov v kuhinjo, kjer je dal peteršilj ženi. Ta pa sploh ni pogruntala, da je skočil Miran po peteršilj v Tribuče, ne pa na njihov vrt, saj še juha ni bila do konca skuhana.
Veliko veselja je Cvekaf Miran ( Cvekaf smo mu rekli, ker so bili doma čevljarji in so v čevlje zabijali cveke) našel kot navijač Nogometnega kluba Bela krajina. Bil je verjetno njihov najzvestejši navijač. Nogometaše je hodil vzpodbujat tudi na gostovanja. Značilno je njegovo navijaško mahanje z zaprtim dežnikom. Nekoč je na tribuni z dežnikom tako intenzivno mahal, da je šel na živce celo tudi strastnemu navijaču Milanu Jakši- Mesarju Milanu, da mu je le ta v navalu navijaške strasti zažgal dežnik. Miran je tako strastno navijal, da tega sploh ni opazil. Še naprej je noro mahal z dežnikom na katerem so ostale samo še šprikle, ker je platno seveda pogorelo. Ko so belokranjski nogometaši zadeli gol, je vrgel v zrak svoj klobuk in se drl gooool. Zaradi srčne pripadnosti klubu je postal njihov častni član, za sedemdesetletnico kluba pa je dobil še priznanje.
Bil je tudi član društva Šlavfarjev. Nogometno ekipo Šlavfarjev so sestavljali fantje, ki so imeli okoli pasu vsaj toliko maščobe, da se jim je že naredil šlauf. Zelo pomemben član je bil legendarni Črnomaljec Stanko Mišica- Miško. Znane so njihove tradicionalno goreče tekme, kjer ni šlo za denar ampak za čast in še najbolj za preživetje.
Bil pa je Miran, tako kot njegovi trije bratje zelo navihan. Brat Franček si je za prvo plačo kupil bicikel. To ni bilo preveč po volji njegovi mami, ki ga je kregala zakaj si ni kupil kaj koristnega, kaj za oblečt, ne pa ta trapasti bicikl. Trije bratje so spali skupaj v eni sobi. Pokriti so bili s koci, ki pa v hladnih zimskih nočeh niso kaj dosti zalegli. Ker jih je zeblo, je Franček klical mamo, da naj jih bolj pokrije. Mama še jezna, ker je kupil bicikel namesto kaj bolj koristnega, se mu je zadrla nazaj:’’ pa se sedaj z biciklom pokrite.’’ Miran pa ne bev ne mev skoči pokonci, zagrabi kolo in se s kolesom res pokrijejo.
Velikokrat se je nam študentom pridružil v lokalu z mnogimi imeni: Na Štalci, Na kozolcu, Na Skejdnu, Na Tržnici..,pri naših meditacijah ob metru špricarjev ali pa ob litru vina. Nikoli pa ni zaradi svoje potrebe po teku, dolgo ostal sedeti pri mizi. Ni imel obstanka. Se je pa večkrat vrnil, kajti mi smo bili še tam, saj smo bili na tem področju vsaj tako vzdržljivi, kot Cvekaf Miran pri maratonu. Ko je prišel k mizi je po navadi pozdravil tako, da je omenil, da je med potjo srečal enega navadnega puc-penzla, kar je pomenilo, da se z njim ni kaj dosti zadržal, ker le ta ni bil vreden pretirane pozornosti. Če je kakšnega možakarja poimenoval z navadnim puc-penzlom je to pomenilo, da se ni kaj dosti zadržal v pogovoru z njim, ker kaj posebnega ta možakar ni predstavljal. Iz tega ne bo kaj dosti v njegovem življenju.
Če je koga klasificiral v rang, da ga je lahko razvrstil v kategorijo, ki so si prislužili ime puc-penzel z odskočno desko je bila pa že druga pesem. Ta moški je bil vreden vsakega njegovega truda, kar je pomenilo, da je zelo perspektiven in da ga Miran zato zelo ceni. Še bolj je bil cenjen in višje rangiran puc-penzl z odskočno desko, ki je bil vreden čistih pet točk in ker je bil to puc-penzl z odskočno desko, je lahko šesto točko preskočil in sedmo lovil, kar je bilo sploh največ, kar je bilo možno doseči. Mi študenti smo pri njem uživali visok ugled in smo večinoma spadali v kategorijo petih točk, šesto preskoči pa sedmo lovi.
Je pa bil Cvekaf Miran že takrat zelo velik pristaš enakopravnosti med spoloma, zato je tudi ženske poimenoval z najprimernejšim imenom, kar se ga človek lahko spomni. Pogled na žensko lepoto mu je namreč vedno razjasnil obraz, da mu je zasvetil, kot da ga je osvetlila kakšna žarnica. Zato je ženske poimenoval kar Žarnica. Je pa tudi tu naredil svojo klasifikacijo. Ženska v rangu Žarnica z odskočno desko je bila predmet njegovega poželenja, pozornosti in naklonjenosti. Vrhunec lepote je predstavljala ženska poimenovana Žarnica z odskočno desko, ki ima pet točk pa šesto preskoči in sedmo lovi. Ta je bila največ, prava boginja lepote.
Je pa strogo ločil kaj je lepo in kaj je grdo. Znan je njegov rek: ’’Kar je lepo, ni grdo’’. Torej ženska kategorije Žarnica brez odskočne deske, je bila popolnoma neperspektivna in nevredna okupiranja njegovih čutil, kaj šele čustev. Sam sebe je v takih primerih tolažil z globokoumno mislijo: ’’ Če je nekaj lepo zvito, je lahko tudi lepo.’’
V svoji mladosti je našel Žarnico z odskočno desko vredno pet točk, ki je preskočila šest ali morda celo sedem točk in je osmo lovila. Z njo je imel dve hčerki, ki sta bili pravi lepotici. Umrl je tragično v prometni nesreči, star petinsedemdeset let. Je pa bilo njegovo življenje polno saj se mu je ves čas nekaj dogajalo. Štakorova gasa pa brez njega tudi ni več to, kar je bila.
V kolikor ste spregledali katerega od prejšnjih zapisov jih najdete tukaj:
Prvi košarkarski koš je bil v Črnomlju postavljen pred petdesetimi leti
Vir: Iz knjige v nastajanju: Prostor, čas, košarka in Rock & Roll
Zadnji blogi
Poglejte tudi
