Franc Godina - France, 1. del - gasilec
Prvi zametki Prostovoljnega Gasilskega društva Črnomelj, ki se mu je takrat reklo še Požarna bramba Črnomelj segajo v daljno leto 1874 , ko je črnomaljski podjetnik Leopold Skubic zbral nekaj črnomaljskih istomišljenikov, ki so se zavedali pomena takšnega društva za Občino Črnomelj. Nekaj let je ta skupina delovala več ali manj samo v smislu širjenja ideje in osveščanja prebivalcev. Formalno pa je začelo kot društvo poslovati 25.oktobra 1881, ko se je društvu priključilo še trinajst Črnomaljcev. Prvi predsednik društva je postal Leopold Skubic, podpoveljnik Anton Jeršinovec, tajnik Janko Virk, Blagajnik Janko Schweiger, ustanovni člani pa so bili še: Anton Spreizer, Janko Puhek, Josip Stariha, Ludvik Perše, Avgust Kunc in zastavonoša Franc Lozar. Sprejeli so že prva pravila. Ta datum je tudi uradni datum ustanovitve Gasilskega društva Črnomelj.
Od takrat naprej in vse do danes opravljajo gasilci svojo plemenito dejavnost. Predani so svojemu poslanstvu, ki ga prostovoljno in brezplačno, z dušo in telesom opravljajo celo svoje življenje. Kdor je gasilec je to s posebnim ponosom. Ta tradicija se prenaša iz roda v rod in bog ne daj, da kakšen sin gasilca ne bi bil tudi gasilec. Njihovo poslanstvo je ves čas obstoja gasilstva enako. Nesebično in pri tem morda tudi žrtvovati svoje zdravje in celo življenje, so gasilci brez pomisleka pripravljeni reševati življenja in imovino drugih ljudi.
Danes je naše črnomaljsko društvo zgledno organizirano in opremljeno z najnovejšimi napravami. Društvo danes razpolaga s tehniko in opremo za posredovanje v prometnih nesrečah ter ostalih tehničnih intervencijah, za posredovanje pri najzahtevnejših požarih, za posredovanje pri intervencijah z nevarnimi snovmi, za reševanje na vodi in z opremo za reševanje iz višin. Društvo nam Črnomaljcem daje potreben občutek varnosti in zavedanja, da nihče ne bo ostal sam, če bi ga bog ne daj doletela kakšna nesreča.
V vrstah črnomaljskih gasilcev so bile dolgo vrsto let cele generacije črnomaljskih družin, ki so to tradicijo gojile z veliko ljubeznijo in ponosom. Ponosni gasilec je bil tudi Franc Godina-France.
Franc se je rodil točno na dan, ko so popoldne 3. oktobra 1943 Nemci bombardirali Črnomelj. Na staro mestno jedro je nemški bombnik odvrgel štiri bombe, ki so porušile devet hiš še dvajset pa bolj ali manj poškodovale. Poškodovana je bila tudi cerkev sv. Petra. Med Črnomaljci je nastala panika. Ljudje so v joku bežali iz mesta in spotoma iskali svojce. Najbolj je bila poškodovana tako imenovana Farovška gasa, ki jo danes imenujemo Ulica Mirana Jarca. V tej ulici je skoraj vse življenje preživel tudi Franc Godina.
Je pa imel Franc srečo, da so v času bombardiranja njegovi starši še živeli na Kozjem placu, kjer se je Franc tudi rodil. Porod je bil menda zelo težak. Doma v domači hiši na Kozjem placu blizu kasarne na Majerju v kateri je po kapitulaciji Italije k sreči še ostal italijanski zdravnik, ki so ga stekli iskat, da je prisostvoval porodu. Ta težak porod je Franca zaznamoval za vedno. Ostala mu je namreč prirojena napaka na nogi, da je celo življenje potem malo šepal. Je pa bilo to njegovo šepanje zelo prepoznavno, pravzaprav simpatično. Že na daleč si lahko vedel, da gre France. Iz razloga, ker je bil rojen ravno na dan bombardiranja Črnomlja je bil povabljen na proslavo ob 70 letnici bombardiranja Črnomlja a se proslave žal ni mogel udeležiti, ker je istočasno praznoval svojo 70 letnico v gasilskem domu med svojimi gasilci. Po znanih fizikalnih zakonih pa ne moreš biti hkrati na dveh različnih mestih.
Zaradi te telesne okvare, ga niso hoteli sprejeti v vojsko. To da ni šel k vojakom ga je močno prizadelo. Prav nasprotno od nekaterih, ki so se na vsak način hoteli izogniti služenju vojske. Da bi to nekako nadoknadil se je zelo rad udeleževal delovnih brigad. Bil je celo v brigadi v Makedoniji.
Druga njegova velika ljubezen, ki ji je ostal zvest celo svoje življenje, so bili gasilci. Gasilstvu se je France z vsem srcem zapisal že od mladih nog. Za gasilce bi dal vse in naredil vse. Doma je vedno, kadar so gasilci nabirali prostovoljne prispevke za kakšno novo gasilsko pridobitev napeljal pogovor, ne nato ali bomo kaj ali, ampak ’’kulk’’ bomo dali gasilcem. Mnoge Črnomaljce, ki so se mislili izmakniti dajanju prispevkov, je prepričal s svojo vztrajnostjo. Baje, da je nekaj denarja za gasilce izpulil celo od samega črnomaljskega župnika. Seveda so morali tudi del od dohodnine vsi njegovi dati gasilcem.
Franceta smo imeli vsi radi. Jaz se ga spomnim še iz časa mojega službovanja na Beltu, kjer mi je pridno in vedno pravočasno prinašal pošto, čeprav ni bilo to njegovo delo. Na Beltu je bil France namreč poklicni gasilec. To, da je prinesel pošto ni bilo samo, da ti je pošto izročil. Vedno si je vzel čas, da ti je še kaj povedal, saj je najbolj vse vedel, kaj se po Beltu dogaja. Imel je nekakšen umirjen prijeten stil govora, da bi ga človek kar poslušal, po njegovem obisku si bil pa kar nekako pomirjen. Dal ti je mislit. Spotoma je še pogledal, če je z gasilskim aparatom vse v redu in, da slučajno ne kadimo pri kakšnih vnetljivih predmetih. Nad gasilskimi aparati je imel popoln nadzor. Bog ne daj, da bi kdo kakorkoli stikal po aparatih. Glede tega je zaupal samo sebi.
Dokler še ni bilo avtomatskega javnega alarmiranja je bilo treba za vklop sirene, ki je bila stacionirana na Črnomaljskem gradu, ročno vklopiti stikalo. France je po svoji točni uri, ne pa morda po kakšni občinski ali pa cerkveni uri, vestno in natančno vsako prvo soboto v mesecu vneto pritiskal gumb za zagon sirene in to natančno eno minuto, kakor so velevala navodila. To je delal dolga leta, dokler ni doživel velikega razočaranja, ko so pozneje vklop sirene avtomatizirali. S tem je namreč izgubil zelo pomembno gasilsko funkcijo. Po tej pridobitvi je kljub temu prav vsako prvo soboto, točno o poldne, posedal na trgu na klopi pred kioskom, da je preveril, če avtomatika točno deluje. Avtomatiki nikakor ni zaupal, da ne bo zatajila. Danes te klopice pred kioskom na žalost ni več. Pobrala jo je modernizacija mestnega jedra.
Seveda je Franc tako kot vsi normalni Črnomaljci, rad krožil po črnomaljskih gostilnah. V gostilni si je vedno naročil gasilsko kavo. Gasilska kava je namreč nekaj posebnega: velika šalica s podaljšano kavo, polno smetane, posipana s sladkorjem in čokolado. Najpomembnejša lastnost gasilske kave pa je bila, da je bila zastonj. Vedno je namreč vprašanju:’’ kaj boš spil?’’ , sledil odgovor: ’’špricar ali pa gasilska kava’’. Je pa vedno, ko je dobil pokojnino, da se je nekako oddolžil, vse živo kar nas je lazilo po gostilnah, počastil s špricerjem, saj gasilske kave ni mogel častiti, ker bi izgubila osnovno lastnost, in sicer to da je zastonj.
Ni bilo gasilske akcije ali zabave, da se je France ne bi udeležil. Znano je, da je kadar je po beli krajini pustošila suša, z gasilskim kamionom skupaj z voznikom neumorno ljudem dovažal vodo. Na akcijah in zabavah je dal vedno vse od sebe. Znal je zelo dobro oponašati sireno, pa je s svojo sireno označil začetek ali pa konec akcije. Na zabavah pa je tako malo za hec ali pa za špricar tudi oponašal sireno. Znajo pa sorodniki povedati, da za domače delovne akcije ni bil tako navdušen. Velikokrat je bilo:’’ Ah bomo že drugič’’.
Kako dosledno se je vsakega dela lotil kaže tudi njegova dodatna dejavnost, ko je v kinodvorani trgal karte. Dolga leta je namreč na vratih v dvorano trgal karte in po Črnomlju lepil plakate za kino predstave. Pri njemu brez karte nisi imel šans. Tudi tu je prišla do izraza njegova prislovična poštenost, delavnost in doslednost.
France je postal gasilec že daljnega leta 1967. Od takrat se je udeleževal vseh akcij, izobraževanj in zabav. Ni mu bilo težko nič. Verjetno ni bilo akcije gasilskega društva, na kateri on ne bi sodeloval. Urejal je gasilski dom in sodeloval na vseh prireditvah, ki jih je društvo organiziralo. Njegovo požrtvovalno delo in prislovična poštenost, kajti poštenost ni samo to, da kaj ne ukradeš, ampak da daš tudi vse od sebe, kar je v tvoji moči, ki je lastna tudi večini Slovencem, Črnomaljcem, ni ostalo neopaženo. Za svoj prispevek Črnomlju je dobil mnoga tudi uradna priznanja. Ampak največje priznanje mu je spomin Črnomaljcev na njega, ki je za napredek Črnomlja naredil mnogo več, kot se od krajana normalno pričakuje.
Ni pa imel te sreče, da bi to ljubezen do gasilstva prenesel na svoje naslednike, kar je za gasilce sicer prav karakteristično. Zelo dobro se je sicer razumel s svojo nečakinjo Polono in jo na vsak način hotel spraviti med gasilce. A je bil razočaran, ker mu to ni uspelo in ni postala gasilka. A je sam sebe tolažil in ji to oprostil, ker je aktivna vsaj pri črnomaljski pleh muziki.
V kolikor ste spregledali katerega od prejšnjih zapisov jih najdete tukaj:
Prvi košarkarski koš je bil v Črnomlju postavljen pred petdesetimi leti
Jure Majerle - Majstr Jure; Prvi del - Dirkač
Vir: Iz knjige v nastajanju: Prostor, čas, košarka in Rock & Roll
Zadnji blogi
Poglejte tudi
