Jovo Ahačič, 2. del
Jovo Ahačič, 2. del; Upornik
Jovotu, kot sem že omenil, je bila avtoriteta, kot trn v peti. V internatu se je nekako ves čas, z manjšim ali večjim uspehom, upiral ukazom upravnika Matko Matjana-Biksa in njegovim vzgojiteljem. Biks je bil v svojih mladih letih boksar in to ne kar tako, saj je boksal tudi na državnem prvenstvu bivše Jugoslavije, ki je bila boksarsko zelo razvita, tako da je njegova roka kar močno udarila. Ker je bil bolj nagle jeze, je včasih kakšnega dijaka, ki je bil po njegovem mnenju preveč poreden, tudi namlatil. Te blagodati je bil večkrat deležen tudi Jovo.
Jovo je v očeh osebja nasploh veljal za malo bolj porednega in neprilagodljivega gojenca dijaškega doma v Krškem, zato je bil kar pogosto deležen kakšne kazni. Ves čas je bil v nekakšnih sporih z vzgojiteljicami, upravnikom Matkotom Matjanom-Biksom in še posebej z njegovo tajnico, ki mu je šla grozno na živce. Vedno ji je kaj ušpičil, ona pa ga je stalno tožarila, da je permanentno izgubljal točke, ki so bile pogoj za sprejem v dom za naslednje leto. Vsako leto je bil v internat ponovno sprejet le pogojno. Ko se je v TSŠ Krško vpisal kakšne tri leta mlajši Črnomaljec Alojz Cindrič-Jumbo, sedaj doktor zgodovine, kar kaže na to kako široko splošno izobrazbo je dala svojim dijakom ta šola, se je nameraval vpisati tudi v internat. V navadi je bilo, da so novince vzgojitelji in upravnik povprašali, če poznajo že kakšnega kolega, ki je že v višjem letniku, da bi mu le ta lahko pomagal, da se mu bo lažje navaditi na bivanje v internatu. Ko je Lojze omenil, da seveda pozna Jovota, ki je bil v Črnomlju tudi njegov sosed in celo prijatelj, to dejstvo, da pozna Jovota, pri vzgojiteljih ni naletelo na kaj ugoden odziv. Biks je takoj posumil, da v internat prihaja še en problematičen Črnomaljec. Seveda je bil zaradi tega dejstva Jumbo v dijaški dom sprejet le pogojno. Jovota poznati ravno ni bila ravno referenca in dokaz kakšne posebne pridnosti.
Poleg tega, da ni maral avtoritete, Jovo ni kaj preveč maral niti pravil, še manj pa ukaze. Te je še posebej sovražil. Na kakšne posebej neumne, se sploh ni odzival. Na vse kar je bilo vezano na uniformo je bil kar malo alergičen.
Vsi, ki smo služili JNA poznamo te občutke, ko ti najbolj butaste ukaze, daje po tvojem mnenju najbolj butasta oseba, kar je svet premore. Kakšna smola, da je takšna oseba poklicana, da ravno tebi daje ukaze. Splošno mnenje razširjeno med vojaki je namreč bilo, da imajo oficirji pamet na ramenih, na epoletah in da se ta pamet meri v številu zvezdic na njih. Za to obstajajo nešteti dokazi, ki sva jih z Jovotom med mojim obiskom v sprejemnici za kapijo sistematično obdelala.
Vsak delovni dan v vojski se začne s postrojavanjem (postrojavanje je v vojski jutranji ritual, kjer vojska predvsem stoji, včasih tudi mirno in na ukaz včasih reče razumem) in jutranjim raportom( raport je dejanje, kjer komandirji preštejejo svojo vojsko, ugotovijo da nihče ne manjka, potem to javijo svojemu nadrejenemu, ta svojemu nadrejenemu, ta potem svojemu nadrejenemu in tako vse do tistega, ki tam več nima nobenega svojega nadrejenega in zato nima številke več komu povedati). Potem sledi jutranja telovadba, ki jo vodijo desetarji, dežurni oficir pa med tem pregleda, če so vsi bivalni prostori, torej spalnica, umivalnica in stranišča, primerno očiščena, torej če so redarji zadovoljivo opravili svoje delo.
Nekoč sem bil določen za redarja v umivalnici in straniščih. Ko sem zjutraj na raportu optimistično raportiral, da so umivalnica in stranišča očiščena, sem to naredil v dobri veri, da sem ju res dobro očistil. A sem se močno zmotil. Med jutranjo telovadbo je namreč poročnik pregledal umivalnico in stranišča in ugotovil, da niti slučajno niso dobro očiščena. V stroju sem zaslišal grozeč glas: ’’Grdešiču izstupi pred stroj!’’ To je pomenilo, da je nekaj hudo narobe. In res, poročnik se je drl naprej: ’’´vidite ovog vojnika, i on neka bi bio vaš drug, a zbog njega ste mogli, da se svi otrujete, jer nije očistio umivaone i dezinficirao veceje onako kako treba.’’ Grdešiču:’’ostav.’’ Sem še zaslišal, kar je pomenilo, da moram še enkrat očistiti umivalnico in stranišča. Odšel sem nazaj v stavbo se usedel na pozicijo, kjer sem imel dober pregled, kje je moj komandir. Videl sem, da s preostalimi vojaki pridno vadijo marširanje in ’’strojevi korak’’, jaz pa naj bi, po mojem mnenju že čisto dovolj čisto umivalnico in stranišča dodatno čistil. Niti slučajno. Čez kakšne dobre pol ure pride mimo stranišč komandir in me nažene nazaj ven k drugim vojakom, ki so še počivali po napornem vežbanju. Ko zopet pride poročnik in smo se zopet postavili v vrsto, sem kar zmrznil, ko sem zaslišal poročnika: ’’ Ajd Grdešiču, kaži sada svima tvojim drugovima, zašto si sada mogao dobro, da središ i očistiš sanitarije, a odmah kad ti je bilo naređeno to nisi dobro uradio. Da se od sada pa na dalje nisi više zajebavao i pravio budale od svih nas i da si od sada pa na dalje uvijek uredno izvršavao naređenja’’. Zares nisem vedel, kaj si naj po vsem tem mislim. Najboljše, da nič in da rečem razumem in karavana skupaj z vsemi neumnostmi gre lahko dalje.
Ko sva se z Jovotom pogovarjala o vseh teh neumnostih, ki jih mora človek v vojski prenest, sva si bila enotna, da pa je kljub vsemu najbolj neumno povelje, ki si ga je lahko Tito in preostali vrh poveljniškega kadra Jugoslovanske Narodne Armije izmislil, to je ’’ Atomski napad s leva ali s desna’’.
Kajti ko so Einstein in njegovi kolegi odkril jedrsko energijo in so posledično izumili tudi atomsko bombo, se je temu dejstvu takoj prilagodila tudi naša Jugoslovanska Narodna Armija. Po nekaj letih, ko so k nam prišle vesti, kakšno razdejanje in kakšne posledice sta pustila oba nuklearna napada na Japonsko, je vrh JNA preštudiral nove okoliščine in nevarnosti, ki bi nam lahko pretile. Ugotovili so, da nam Amerikanci in Rusi, ki smo se jim leta 1948 celo uprli, ne morejo nič, ker imamo vsaj tako močno vojsko kot oni, če že ne po orožju pa po morali zagotovo. Lahko bi nas torej premagali samo notranji sovražniki, ampak te je Tito pospravil, ko je leta 1949 ustanovil Goli otok in tam zaprl vse notranje sovražnike, za toliko časa, da so imeli dovolj časa za premislek in ’’revidirati svoj stav’’, torej spremeniti svoje stališče. Notranji sovražnik je bil tako eliminiran. Premaga nas lahko torej samo še napad z atomsko bombo.
Torej v skrbi za preživetje svojih vojakov v primeru napada na Jugoslavijo z atomsko bombo, so uvedli povelje ’’ atomski s leva ali pa atomski s desna’’. Še danes mi ni jasno, zakaj ni bilo nikoli komande atomski od spredaj, ali pa od zadaj, samo s leva in desna. Najbrž so atomske bombe metali samo s strani. Na komando ’’atomski s leva’’ smo se morali vreči v desno stran tako, da smo bili z nogami obrnjeni proti izvoru nevarnosti, torej od tam, od koder naj bi prišel blesk od eksplozije atomske bombe. Glava je bila stran in na varnem od izvora eksplozije, poleg tega pa je bila pokrita še s šlemom. Potem smo morali kakšne pol minute ležati na tleh, saj svetloba potrebuje nekaj časa, da pripotuje do nas in mimo nas, pa tudi udar zraka je predstavljal kar veliko nevarnost. Če si imel srečo, da si ležal na travi, si se lahko udobno ležeč celo malo odpočil. Ker je zaradi radioaktivnega sevanja obstajala tudi nevarnost kontaminacije prostora, je poveljnik navadno poveljeval še dodatno komando:’’maske stavi’’. Če vojak maske ni uspel natakniti v enajstih sekundah, kajti to je bil čas, ki je vojaka ločil med življenjem in smrtjo, je moral potem dodatno vaditi natikanje maske na obraz toliko časa, da je dosegel pomemben čas enajstih sekund. Vsi smo se zavedali, kako pomembna je ta vojaška veščina, zato smo jo vzeli skrajno resno. Mislim, da ni vojaka JNA, ki ni dosegel tega časa.
Ob pravilnem izvajanju tega povelja je bila verjetnost preživetja velike večine pripadnikov JNA zelo velika. Ker pa je Tito ves čas svojega predsedovanja Jugoslaviji skrbel tudi za zdravje in blagostanje svojega naroda je pokazal tudi veliko iznajdljivosti pri zaščiti ljudstva pred napadom z atomsko bombo. Vsaka tovarna je na svojem dvorišču morala zgraditi skupinsko zaklonišče, kamor bi se v primeru napada, lahko zatekli delavci. Tisti pa, ki bi bili v času atomskega napada slučajno doma, pa so se lahko zatekli v zaklonišče, ki ga je morala imeti vsaka individualna hiša. Če v načrtu za gradnjo nove hiše nisi imel vrisanega zaklonišča primernih dimenzij, nisi dobil gradbenega dovoljenja za gradnjo hiše. Seveda smo zato vsi zgradili še zaklonišče. So pa ta zaklonišča v glavnem služila za shrambo ozimnice, tisti bolj kreativni pa so svoje zaklonišče predelali v vinsko klet.
Jovo je bil sicer mnenja, da je prav tako neumnih ukazov, kot je Atomski s leva še več. Na nekaj ukazov sva potem obudila spomin. Najboljši približek v neumnosti je bil na primer ukaz: ’’ Na sledeči vatreni položaj’’. To je pomenilo, da si moral’’puzati’’ kakšnih tristo metrov, da si se sovražniku na varen način dovolj približal, da si ga potem lahko pokončal z orožjem.. Če kakšen vojak ni ’’puzal’’ tako kot je bilo po predpisih treba , je morala cela enota ponoviti vajo, dokler zadnji vojak ni popolnoma obvladal te vojaške veščine. So pa to povelje oficirji radi koristili, kadar so hoteli kaznovati neposlušno vojsko. Če so hoteli imeti oficirji pred preveč energično vojsko mir, so to vajo parkrat ponovili, pa vojski ni bilo več do tega, da bi še naprej delala kakšno sranje. Bili smo pridni kot bubice, pa tudi do konca izčrpani.
V kolikor ste spregledali katerega od prejšnjih zapisov jih najdete tukaj:
Prvi košarkarski koš je bil v Črnomlju postavljen pred petdesetimi leti
Jure Majerle - Majstr Jure; Prvi del - Dirkač
Jure Majerle - Majstr Jure; Drugi del - Umetnik
Malerič Miran - Cvekaf Miran - Maratonec
Franc Godina - France, 1. del - gasilec
Vir: Iz knjige v nastajanju: Prostor, čas, košarka in Rock & Roll
Zadnji blogi
Poglejte tudi
