Jovo Ahačič, 1. del
Jovo Ahačič, 1. del; Dva Jovota Ahačiča
Da je človeška neumnost brezmejna in tako pravično porazdeljena med ljudi, da je imamo vsi v dovolj veliki meri, je govoril že filozof Rene Descartes. To je pripisal dejstvu, da je vsak človek narejen z najbolj topim orodjem, kar jih na svetu obstaja, torej tudi produkt ne more biti kdo ve kaj. Dokaz, da človeška neumnost presega vse razumne meje, so neprestane vojne, ki jih človek povzroča in jih zadnjih dvesto let na našem planetu neprestano poteka po kakšnih petdeset. Če odmislimo tiste najbolj neumne, ki jih po svetu povzročajo Amerikanci, smo takoj za njimi tudi mi Balkanci. Tako okrutno krvavih, kot Balkanci ne zna zakuhati nihče drug na svetu.
Vse vojske po svetu delujejo nekako po istem principu. Neki neumni politiki si zamislijo, da je nekdo drug kriv za nastale težave in ko niso sposobni rešiti spora na miren način, potem pridobijo še nekaj somišljenikov, da jim sledijo in pahnejo narod v vojno. Seveda pa se v vojni sami ne bojujejo kaj preveč. Za bojevanje imajo vojake, ki jih mobilizirajo z namenom, da bi potem lahko dosegli svoje bedne cilje.
Pri tem se vladarji poslužujejo prefinjenih prijemov, kjer z raznimi načini vzbudijo pri mladeničih narodno zavest, ponos in mogočni občutek, da so za nekaj velikega določeni. V takšnem čustvenem stanju jim voditelji vsilijo ’’pogodbo o sodelovanju v vojski in v primeru vojne’’. Ta pogodba je več kot pri notarju overjena pismena pogodba, je namreč ustno izrečena svečana prisega, ki v trenutku dajanja prisege ne predvideva prelomitve le te. Prisega je nekaj najbolj slovesnega in izraža zvestobo domovini, kralju , cesarju ali samo poveljniku. Ni pa prisega kar tako. V ozadju se skrivajo zakoni, ki jih sprejmejo vladarji in so včasih prav strogi. Za prelomitev prisege je bila včasih predvidena tudi smrtna kazen.
S temi prisegami pa je velik križ. V začetku prejšnjega stoletja so vsi vojaki, med drugim tudi trije bratje moje stare mame iz Doblič, ki so pozneje v vojni tudi padli, ko so bili vpoklicani v avstrijsko vojsko, prisegli avstrijskemu cesarju Francu Jožefu. Ko so nekateri potem z generalom Maistrom odšli na obrambo severne meje, so to prisego prelomili in prisegli generalu Maistru. Pozneje so prelomili še to prisego in prisegli kralju Petru Drugemu. Nekateri, ki so živeli še do druge svetovne vojne so zopet prelomili prisego, ki so jo dali kralju in prisegli eni enim, drugi pa drugim.
Recimo četniki so pod parolo, da ne bodo izpostavljali dragocenih življenj v neplodnem boju z Nemci ali partizani, pri vsemogočnem Bogu prisegli kralju Petru Drugemu, da se bodo za kralja in domovino pogumno borili…..Partizani so prisegli, da se bodo ob boku Rdeče Armade Sovjetske Zveze ter vseh ostalih za svobodo borečih se narodov, borili za osvoboditev in združitev slovenskega naroda,…… Domobranci so pri vsemogočnem Bogu prisegli, da se bodo v skupnem boju z nemško oboroženo silo, pod poveljstvom Vodje Velike Nemčije borili proti banditom in komunizmu za svojo slovensko domovino, kot del svobodne Evrope.
V Črnomlju so prvi partizani prisegli kar Toneku Maleriču, da se bodo častno borili proti sovražniku Italijanom.
Seveda je vsaka prisega predvidevala tudi to, da si pripravljen dati za domovino, kakršna koli že je, tudi svoje življenje. Tudi prisega JNA, kateri sem prisegel tudi jaz in je veljala skoraj pol stoletja je vsebovala ta stavek. Prosim lepo, za cesarja, za vladarja dati svoje življenje. Za domovino, hajd naj bo, za vladarja pa nikoli. Pa po dobrih petinštiridesetih letih zopet prelomimo še to prisego in na novo prisežemo novi domovini samostojni Sloveniji.
Po ukinitvi obveznega služenja slovenske vojske je slovesna prisega izgubila svoj smisel. Vojska je poklicna, vojaki pa se borijo v glavnem, da preživijo in da zaslužijo denar za življenje. S tem seveda ne gre zanikati njihovega plemenitega poslanstva in njihovega prispevka pri prizadevanju za mir na raznih misijah po svetu.
Nekateri moji mladi prijatelji, ki sicer niso vojaki in, so mi glasno in odločno zagotovili, da se za domovino Slovenijo ne bi borili. Skratka ta narodnostni naboj počasi plahni. Še za državne športne reprezentance težko dobiš mladeniče, ki bi se s ponosom borili za barve svoje države.
Ko je odšel na obvezno služenje vojaškega roka v JNA, je seveda slovesno prisegel, da je pripravljen za svojo domovino Jugoslavijo, dati svoje življenje tudi Črnomaljec Jovo Ahačič. Prav za prav sta bila Jovota Ahačiča dva. Eden je bil moj prijatelj Jovo Ahačič, drugi pa je bil njegov stric polkovnik Jovo Ahačič. Najbrž Jovota ni preveč vleklo k vojakom, ker je v kasarni že bil en Jovo. Znano je namreč, da Jovo nikakor ni hotel oditi v vojašnico. Ker je vlak iz Črnomlja v Ljubljano prispel že nekaj minut čez dvaindvajseto uro je Jovo smatral, da mu pripadajo še vse minute svobode, kajti v kasarno se je moral po pozivu javiti ob pol noči. Z Jovotom so morali po Ljubljani ’’lutati’’ tudi drugi Črnomaljci. Tone Vardjan je povedal, da so prag v vojašnico prestopili zares točno ob pol noči.
Ko sem študiral v Ljubljani sem šel nekoč v kasarno 4.juli j(ime je dobila po dnevu borca, ki smo ga v Jugoslaviji praznovali 4.julija, en dan za rudarskim praznikom) Jovota obiskat. Ko sem po nekaj minutah čakanja prišel do sprejemnice za ’’kapijo’’ in izrazil, da sem prišel na obisk Jovotu Ahačiču. V trenutku je zavladala totalna panika. Vsi so se zresnili, nekaj jih je zbrisalo iz sprejemnice, eden je takoj pospravil šalice za kavo. Izza okenca sem zaslišal: ’’ šta, pukovnika Ahačiča?’’ . ’’kakvog pukovnika, generala Jovota Ahačiča’’. ’’šta zajebavaš, tu nema generala Ahačiča, več samo pukovnik.’’sem slišal že malo glasnejši ton desetarja za okencem. Opazil sem, da se napetost stopnjuje, pa sem malo popustil in jim razložil, da je polkovnik stric Jovota Ahačiča, da pa je njegov nečak Jovo, ki v tej kasarni služi vojsko, v resnici general, saj mu je po pripovedovanju nekaterih dobro obveščenih Črnomaljcev, stric polkovnik nosil celo puško. Vzdušje se je v trenutku sprostilo, saj so tudi vojaka Jovota vsi v kasarni dobro poznali, še posebej pa stražarji in dežurni na ’’kapiji’’.
Po kakšnih petnajstih minutah so Jovota le našli in sva se dobila v sprejemnici. Ko sem ga zagledal sem ga vprašal zakaj ni oblečen v gradsko odelo. Razložil mi je, da se je cela kasarna zarotila proti njemu, tudi njegov stric, ki pri vojakih ni smel delati izjem. Prejšnji večer je namreč Jovo pobegnil u grad, saj tega, da ne smeš bežati u grad, ob vikendih pa domov in da ne boš ’’izbegaval redarstva v stranišču’’ ni pisalo v prisegi. Ko se je ponoči Jovo malo fajhten vračal, so ga stražarji dobili, ko je ravno preskočil zid kasarne. Sumil je, da so ga čakali in da ga je nekdo izdal. Torej z izhodom ne o nič, bova pa pač malo poklepetala. Beseda je tekla o vse mogočem. O prisegah, o ukazih, o urjenju vojaških veščin. V glavnem o vseh neumnostih, ki jih v vojski lahko doživiš.
Jovo ni prenesel avtoritete, še posebej ne avtoritete v uniformi. Bil je alergičen na policaje, na vojsko, na upravnika internata, na vzgojitelje in celo na kakšno socialno delavko, ki mu je preveč težila in iz njega hotela narediti pohlevnega in ubogljivega človeka. Skratka po njenem vzorcu uglajenega človeka. Vedno je bil nekakšen upornik, čeprav je v resnici vojaške veščine zelo dobro obvladal, kar dokazuje naslednja prigoda.
V Tehnični šoli v Krškem je bil poleg Slovenščine najtežji predmet Predvojaška vzgoja. Moral si vedeti vse: kdo ima prav v Vietnamu, kakšne avione in helikopterje ima Amerika in seveda koliko vojakov šteje takrat, po mnenju mnogih, vojaško najmočnejša država na svetu, Jugoslavija. Skratka profesor nas je naučil, da imamo tako močno armado, da se nas nihče ne upa napast. Poleg tega, da si moral vso to teorijo obvladati, pa je bil v maju še preizkus v streljanju na zemeljske tarče. To je bil zadnji preizkus ali obvladaš Predvojaško vzgojo ali ne. Od uspeha pri streljanju je bila odvisna tudi tvoja zaključna ocena. Tudi teoretično slabše znanje si lahko z dobrim streljanjem popravil.
Na razpolago si imel pet nabojev za pet strelov. Če si zadel vseh pet si imel oceno odlično, za štiri prav dobro, dobro, zadostno in če si zadel samo en strel si imel negativno in si moral četrti letnik ponavljat, ker Predvojaške nisi mogel popravit s popravnim izpitom, ker je bilo streljanje zopet organizirano šele maja v naslednjem šolskem letu.
Znano je, da je bil Jovo zelo dober strelec in tudi zelo dobrega srca. Rad je pomagal sošolcem in za prijatelja bi naredil vse. Jovo je imel sošolca Ilovar Borisa iz Novega mesta, ki je imel zelo visoko dioptrijo in zato ni dobro videl tarče, ki jo je bilo potrebno zadeti. Prosil je Jovota, da naj dva strela naredi v njegovo tarčo, da bo imel oceno zadostno, Jovotu pa je ocena tri tudi zadostovala. Zmenila sta se še, da bo Jovo za to uslugo dobil še gajbo pive.
In res. Na dan streljanja, sta se Jovo in Boris razporedila tako, da sta bila blizu drug drugega. Ne spomnim se več številk njunih tarč, spomnim pa se rezultata. Boris je imel po končanem streljanju v tarči osem zadetkov od petih možnih, ker je tudi sam zadel trikrat, Jovota je namreč uspešno streljanje tako prevzelo, da je pozabil streljati tudi v svojo tarčo in vseh pet nabojev izstrelil v Borisovo tarčo. Na koncu Jovo ni imel nobenega zadetka, zato je imel Predvojaško vzgojo negativno in je moral zato ponavljati četrti letnik.
Seveda je Jovo v letu, ko je ponavljal, pri pouku blestel. Predvsem pri slovenskem jeziku. Profesor Janez Plestenjak-Vejica je imel namreč navado, da če dijak, ki je bil vprašan slučajno ni znal odgovora, je potem vprašal Jovota. Če je Jovo poznal odgovor je Vejica odobravajoče pokimal in nekaj zamrmral, če pa Jovo ni znal odgovora, pa je dobil cvek. Jovo je imel zagotovo največ ocen pri kakšnem predmetu v zgodovini šolstva, pa tudi Slovenščino je totalno obvladal. Znal je na pamet Krst pri Savici, Sonete nesreče, Kosovelovo Balado, Kettejev Na trgu in Vodnjak, Menartovo Na previsu, Župančičevo Zeleno čelado, Aškerčev Mejnik in še mnoge druge….
Tako je Jovo po ponavljanju letnika, naslednje leto, isto leto kot jaz, suvereno pristopil k maturi. Povsod je blestel, zataknilo pa se je ravno pri Slovenskem jeziku. Takrat smo namreč morali maturo delati v oblekah in kravatah. Ni bilo tako kot danes, ko pridejo maturanti na maturitetni izpit kot kakšni klošarji brez kakršnega koli spoštovanja do profesorja, ki se je med letom razdajal za dijake, da jim je v glavo vlil nekaj tako pomembnega za življenje, kot je znanje ravno njegovega predmeta. Skratka profesor je bil tata mata in njegova je bila zadnja. Ne kot danes, ko se vsi od staršev pa do sosedov vtikajo v postopke profesorjev in razčiščevanje krivic, ki jih le ti povzročajo dijakom na izpitih, da morajo včasih starši priti v šolo celo z odvetniki.
Torej Jovo je prišel na pisni del mature iz Slovenskega jezika brez kravate. Ta poskus pa je bil nekaj nezaslišanega. Profesor Janez Plestenjak- Vejica je Jovota ’’mrtev hladen’’ vrgel iz razreda in ga naročil na izpit iz Slovenščine naslednji teden v ponedeljek, ko bodo vsi ostali dijaki že maturirali in na slovesni podelitvi dobili diplome. Ker potem več ne bodo potrebovali svečanih oblek in kravat, si bo Jovo lahko od kolegov izposodil obleko in kravato in prišel na opravljanje mature oblečen, kot se za tako pomemben dogodek spodobi. Seveda je Jovo potem v ponedeljek, oblečen v nekoliko preveliko a svečano obleko in s kravato, maturo gladko opravil. Ni bilo kakšne zamere niti pri Vejici, niti pri Jovotu. Pravila je pač treba spoštovati, pa čeprav morda zato kršiš druga pravila.
Jovo, kot sem že omenil, ni prenašal avtoritete. V internatu se je nekako ves čas upiral ukazom upravnika Matko Matjana-Biksa in njegovim vzgojiteljem. Biks je bil včasih boksar in je boksal tudi na državnem prvenstvu, tako da je njegova roka kar močno udarila. Ker je bil nagle jeze, je včasih kakšnega dijaka, ki je bil preveč poreden, tudi namlatil. Tako tudi Jovota. Jovo je sploh veljal za malo bolj porednega in neprilagodljivega gojenca dijaškega doma v Krškem, zato je bil kar pogosto deležen kakšne kazni.
Ko se je kakšna tri leta mlajši Črnomaljec Alojz Cindrič-Jumbo, ki je danes doktor zgodovinske znanosti, kar kaže na širok razpon splošne izobrazbe, ki ga je tehnična šola v Krškem dala dijakom, vpisal v tehnično šolo, se je hotel vpisati še v internat. Ob vpisu je imel upravnik Biks navado vprašati potencialnega gojenca, če že pozna kakšnega kolega iz svojega kraja, ki je že gojenec internata, češ da se mu bo zato lažje privaditi na bivanje v internatu. Ko je potem Jumbo naredil veliko napako in Biksu omenil, da pozna Jovota in da sta celo soseda in prijatelja, je to Biksa navdalo z sumom, da prihaja v internat še en problematičen Črnomaljec, zato je bil Jumbo v internat sprejet le pogojno.
V kolikor ste spregledali katerega od prejšnjih zapisov jih najdete tukaj:
Prvi košarkarski koš je bil v Črnomlju postavljen pred petdesetimi leti
Jure Majerle - Majstr Jure; Prvi del - Dirkač
Jure Majerle - Majstr Jure; Drugi del - Umetnik
Malerič Miran - Cvekaf Miran - Maratonec
Vir: Iz knjige v nastajanju: Prostor, čas, košarka in Rock & Roll
Zadnji blogi
Poglejte tudi
