Gabriel Lumbar - Gabi; 1. del - izumitelj
Ob današnjih polemikah in strahu, ali bo črnomaljska gimnazija obstala me je kar groza, ko nekateri kar tako nekako vehementno odmahnejo z roko, češ to se ne bo nikoli zgodilo. Človek ar ne more verjeti, kako so lahko v prejšnjih časih organizirali šole skoraj v vsaki vasi, danes pa je to že velik problem v večjih mestih.
Že proti koncu osemnajstega stoletja se je Marija Terezija zavedala, da je vzgoja mladine obeh spolov najvažnejši temelj blaginje naroda. Za dvig izobrazbe svojega naroda je zato uzakonila tri tipe osnovnih šol: normalk, glavnih šol in trivialk. Trivialke so bile že kar obvezne, saj so se v njih otroci naučili pisati, brati in računati.
Leta 1848 je Avstrija dobila prvo ministrstvo za prosveto. To je bilo zelo pomembno tudi za Črnomelj, saj je pripravilo šolski zakon, ki je leta 1896 predpisal obvezno osemletno osnovno šolo, pri čemer je dopuščal, da imajo bolj revni kraji samo šest razredov, kar je takratna dežela Kranjska tudi sprejela.
V oktobru 1918 je bil v prvi slovenski narodni vladi za ministra za šolstvo imenovan Karel Verstovšek, ki je takoj uvedel v osnovno šolo obvezni predmet slovenski jezik.
Zakon o osnovnih šolah iz decembra 1929 je predpisal splošno in obvezno osemletno šolanje. Po enotni obvezni štiriletni nižji ljudski šoli so druga štiri leta učenci lahko izbirali med višjo ljudsko šolo, nižjo gimnazijo, meščansko ali strokovno šolo.
Po vojni leta 1947 je ministrica za šolstvo Lidija Šentjurc podpisala odredbo, da se na vseh osnovnih šolah in gimnazijah, kjer se je doslej še vršil pouk ločeno po spolih, uvede skupen pouk za učence in učenke. S tem je bila zaključena večstoletna spolna segregacija v šolah. Nova oblast je začela graditi šole po vseh že malo večjih vaseh. V Črnomlju so dobile šolo poleg Dragatuša, Vinice, Starega trga Dobliče, Griblje, Adlešiči in celo Tribuče. Vse te šole je država zavedajoč se pomena šolstva skrbno vzdrževala. Danes pa je že vse problem. Ukinjajo se osnovne šole, srednje šole. Vse se seli v velike centre, podeželje pa se siromaši.
Včasih so učitelje pošiljali poučevat v kraje kjer je bilo to potrebno, kjer je učiteljev primanjkovalo. Nemalo ljubljanskih učiteljev je poučevalo tudi v Črnomlju, pa tako tudi oče Gabrijela Lumbarja-Gabita, ki je bil določen za učitelja v osnovni šoli v Tribučah. Z njim je prišla tudi njegova žena, ki je bila že takrat diplomirana medicinska sestra.
Oba starša sta Gabita lepo vzgajala. Bil je zelo inteligenten in je že v rani mladosti kazal zanimanje za tehniko, zato sta ga vpisala v srednjo strojno tehnično šolo v Ljubljani. Ko je to šolo končal se je vpisal še v elektrotehnično šolo, saj ga je elektrotehnika še posebej zanimala. Bil je odlična kombinacija znanja strojništva in elektrotehnike.
Že od malega je kazal izjemno zanimanje in talent za inovacije. Kadar se je v kakšen problem zabubil je to pri njem vzbudilo takšno vnemo, kot Dekameronu, ko je hotel samo še piko pritisniti, pa je zato mnogokrat ostal brez večerje.
Nekoč ga je mama klicala k večerji: ’’Gabi pejd jest’’, je rekla malo po ljubljansko’’Takoj pridem’’, pa je nato Gabi pozabil na klic. Čez nekaj časa mama zopet pokliče: ’’Gabi pejd jest’’. ’’Takoj pridem’’, je bil odgovor. Pa je Gabi zaradi zavzetega inoviranja, zopet pozabil na klic svoje mame. Čez kakšno dobro uro pa zopet pokliče mama: ’’Gabi prid gor, ti bom pomije na glavo zlila’’. Gabi je avtomatično odgovoril, da prihaja, potem pa so mu njegovi bistri možgani le zafunkcionirali: ’’Boš pa sedaj kaj na novo skuhala.’’ Ni se kaj dosti sekiral, saj je dajal prednost znanosti pred tako banalnimi stvarmi, kot so prehranjevanje ali pa celo preživetje.
Nekako istočasno, kot sta Rusija in Amerika začela s svojim vesoljskim programom, ki se je sprevrgel v pravo tekmo, pod budnim očesom KGB-ja in CIA-e je s svojim vesoljskim programom začel tudi Gabi.
Gabi si je vtepel v glavo, da se da priti na Luno in celo na Mars. Bil je pravi vizionar. Imel je celo nekaj boljših začetniških uspehov, kot sami Američani. Naredil je raketo, ki jo je daleč od oči CIAE in KGB-ja, ki bi mu s svojo špijonsko tehniko lahko ukradli inovacije, ki so spremljale ta podvig, lansiral proti vesolju - svojo prvo raketo GABI-1. Se je pa vse skupaj dogajalo ob prisotnosti mnogih radovednih Črnomaljcev, ki so z velikim občudovanjem spremljali uspešno lansiranje rakete na črnomaljskem nogometnem igrišču. Raketa je sicer proti vesolju poletela le kakšnih dobrih pet metrov, nakar se je prelomila in padla na tla. Kljub vsemu pa je bilo to še vedno petkrat več, kot je to decembra leta 1957 uspelo Američanom, ki so poskusili v vesolje z raketo VANGUARD izstreliti satelit. Pred očmi mnogih navzočih in tudi pred gledalci na televiziji se je raketa uspela dvigniti vsega kakšen dober meter, nato pa je kot Gabitova zgrmela nazaj na tla. To je Američane zelo potrlo, saj so jih Rusi prehitevali na celi črti. Rusi so namreč že četrtega oktobra 1957 iz Kazahstana lansirali v vesolje Sputnik-1, potem pa novembra 1957 še Sputnikom-2, s katerim so v vesolje poslali prvo živo bitje, tri leta staro psičko, ki so jo našli na moskovskih ulicah Lajko. Lajka je preživela kakšnih pet do sedem ur poleta, čeprav so Rusi lagali, da je preživela štiri dni. Postala pa je za cel svet, nepozaben simbol pohoda živega bitja v vesolje.
Američanom so nasipali še soli na rano njihovi lastni novinarji, ki so se norčevali iz neuspešnih poskusov in poročali, da so Američani Namesto Sputnika dobili "Flopnika" (flop pomeni padec). O Gabitovem podvigu ni poročal nihče. Ga je pa iz pozabe iztrgal ljudski glas, ki se o tem podvigu po Črnomlju širi še danes.
Seveda je bil Gabi ravno obratno kot Nasa, deležen velikega občudovanja Črnomaljcev. Prav on se je zavedal kako pomembne so kvalitetne rakete za uspešen vesoljski program. Sicer so to, da so rakete bistvene za pot v vesolje kmalu pogruntali tudi Američani, zato so angažirali nemške znanstvenike na čelu z Wernherjem von Braunom, ki je bil oče grozeče nacistične rakete V-2. Von Braunova ekipa je že delala za ameriško kopensko vojsko in bi lahko satelit v vesolje poslali že tri leta pred Rusi, če ne bi Bela hiša leta 1956 zmotno dala prednosti programu Vanguard, ki ga je vodila mornarica.
Je pa Gabi na svoji izumiteljski grbi kmalu spoznal, da raziskave in še posebej vesoljski program zahtevata ogromno denarnih sredstev. Gabija so vsi podpirali, mu dajali celo občinska priznanja za inovacije, le denarja ni vrgel nihče na mizo.
Tega, da bo treba v program veliko vložiti so se zavedali tudi Američani in Rusi, vendar s to razliko, da so oni denar dobili, Gabi pa ne, zato je Gabi ta program opustil. Bil pa je kljub temu zadovoljen, da so Amerikanci nadaljevali s projektom poti na Luno. Pri Nasi so začela razvijati nov projekt poimenovan Gemini. Ker so Sovjeti prednjačili na področju orbitalnih poletov je bil namen projekta Gemini ustvariti pogoje za prvi polet na Luno. Prvi polet je bil izveden 23. marca 1965 z vesoljsko ladjo Gemini 3 na kateri sta bila avstronavta Gus Grissom in John Young. Sledilo je še šest poletov na katerih so proučevali odziv človeškega telesa na dolgotrajno bivanje v vesolju in testirali spojitev dveh vesoljskih plovil. Izvedli so tudi prvi sprehod človeka po vesolju. Projekt je bil izredno uspešen Tako je odprava Gemini 7 postavila rekord v bivanju v vesolji saj je to trajalo kar 14 dni. Na Gemini 8 so prvič v zgodovini vesoljskih raziskav uporabili gorivne celice, Na odpravi Gemini 12 so ugotovili, da lahko astronavti dela opravljajo tudi zunaj plovila.
Spoznanja iz projekta Gemini so dala osnovo za program Apollo, katerega namen je bil pristati na površini Lune in nato varen polet nazaj na Zemljo. Projekt se je odvijal na vrhuncu hladne vojne in vesoljske tekme za končno prevlado v vesolju. Osnova projekta je bila raketa Saturn, ki je lahko v vesolje istočasno ponesla posadko z bivalnim modulom in lunarni pristajalni modul. Projekt se je začel že leta 1961. Projektu je kazalo izredno dobro, dokler ni 21.februarja 1967 prišlo do tragične nesreče na Apollu-1, v kateri so umrli vsi trije astronavti. Sledile so nove raziskave, poleti in izboljšave, tako da se je projekt lahko nadaljeval dokler ni odprava Apolla 8 kot prva obkrožila Luno. Nato je posadka Apolla-11 ( Neil Armstrong, Michael Collins in Edwin Aldrin) 20.julija 1969 pristala na Luni. Sledilo je še šest odprav, ki so na luninem površju bolj ali manj uspešno izvajale številne meritve in znanstvene poizkuse. Odprava Apolla-1 se je morala pristanku na Luni odpovedati zaradi eksplozije na krovu vesoljskega plovila, se je pa kljub temu zapletu, srečno vrnila nazaj na Zemljo. Zadnja odprava je bila Apollo-17 decembra 1972, s katero so tudi ukinili projekt Apollo. Po tem človek več ni stopil na Luno.
Če ne morem na Luno, bom pa potoval z istim vozilom po vodi in po kopnem, si je rekel Gabi. Začel je razvijati amfibijsko vozilo. To je takšno vozilo, ki se lahko premika po vodi in po kopnem. Ime je dobilo po latinski besedi amphibia, kar pomeni dvoživka.
Cel Črnomelj se je čudil, ko je Gabi na čoln, ki mu drugače Črnomaljci pravimo tudi ladja, namontiral motor z zračno eliso. To je bilo zelo čudno, saj je Slovenec Josef Ressel, ki je večkrat potoval tudi skozi Črnomelj, ravno zato, ker je bila voda boljši pogonski medij, kot zrak, izumil ladijski vijak, ki je bilo takrat pravo revolucionarno odkritje. Nekako tako, kot Gabitov propeler. Seveda je na to Gabi reagiral in nas podučil: ’’Kako pa naj bi Resslov vijak deloval na kopnem?’’ Seveda smo tudi Črnomaljci pod težo argumentov sprevideli svojo nevednost in začeli z večjim odobravanjem gledati na Gabitove izume.
Po prvih uspešnih preizkusih se je začela kazati težava, kateri so bili takrat in so verjetno še danes podvrženi izumitelji, to je pomanjkanje denarja. Nihče nima razumevanja za izumitelje. Nasprotno, navadno se jim še posmehujejo, ker navadno pamet opazovalcev ne seže in ne vidi tako daleč naprej, kot izumiteljeva. Zaradi pomanjkanja denarja je mnogo izumov ostalo po kotih raznih delavnic, pa tako tudi pri Gabitu. Tudi ta amfibija je bila obsojena na enako usodo.
Ni pa Gabi odnehal. Delal je poskuse z avioni, s padali in bog si ga vedi s čim vse. S padalom je iz velikega mosta poskusno skočil tudi njegov sin, ki se je pri tem malo poškodoval, ker se padalo ni odprlo po pričakovanjih in Gabitovih izračunih.
Gabi je kmalu spoznal kruto resnico, da se od izumov ne bo dalo živeti. Okolje je bilo preveč okorelo, da bi razumelo človeka, ki je za sebe prepričan, da je za nekaj velikega določen in poklican. Čeprav je njegov um segal daleč naprej v bodočnost, se je zavedal tudi sedanjosti. Za sebe mu niti ni bilo tako zelo mar, ampak moral je preživeti družino in seveda zaslužiti za svoje poskuse. Zato je Gabi na črnomaljskem tromostovju, v hiši tam ko se začne cesta, ki pelje od tromostovja izpod Velikega mosta v Loko, odprl servisno delavnico za elektrotehniko. To je bila moderno organizirana delavnica z vsemi elementi poslovanja modernih podjetij. Popravljali so vse. Televizorje, tranzistorje, gramofone, avtomate, štedilnike… Ni bilo stvari, ki je ne bi popravili. Ko sem nekoč v servis pripeljal na popravilo naš črno beli televizor, sem v svoji nevednosti naredil grobo napako. Televizor sem namreč, kar na sredi delavnice postavil na pult. Pogled v prostor izza pulta mi je zastirala zavesa iz deke. Odložim televizor, nekaj časa debelo gledam, ker se ni nič zgodilo. Pa se je kmalu začelo. Izza deke je pogledala glava Borisa Črniča-Cakana, ki je občasno pomagal Gabitu pri servisiranju aparatur, saj se je biznis kmalu močno razširil. ’’Narobe si postavil televizor,’’ je rekel Cakan. Televizor odnesi in ga oddaj v popravilo v zato namenjeni sprejemnici, kjer se roba prevzema. To je pomenilo, da moram televizor premakniti za kakšna dva metra levo proti vratom, bolj na začetek pulta. Ko sem ta premik naredil, se čez par minut zopet odgrne zavesa iz deke in zopet izza zavese pogleda Cakanova glava: ’’Dober dan, ime in priimek prosim’’. ’’ Kaj je narobe s televizorjem?’’ vpraša Cakan. ’’Vse je v redu, samo dela ne’’ je bil moj odgovor. Mislim, da je bil ta odgovor najbolj pogost in tudi najbolj butast, na tisto najbolj pogosto Cakanovo vprašanje. Cakan je zagrabil televizor in ga odložil nekam izza zavese. Ko sem ga vprašal, kdaj bo televizor popravljen, mi je odgovoril, da za to pa ni pristojen on, ampak planski oddelek, ki se pa je nahajal, kakor sem kmalu ugotovil, na drugem koncu pulta. Premaknil sem se na konec delavnice, kjer sem zopet malo počakal. Imel sem čas in sem ugotovil, da je imel Gabi ločene oddelke tako, da je na palice obesil deke, ki so potem predstavljale stene oddelkov. Čez čas se zopet pokaže Cakanova glava in izreče preroške besede: ’’ Čuj, imamo tulkiga dela, da ti ne morem nič točno oblubit. Pridi večkrat poglejt, saj nisi tak deleč duma.’’ Seveda njemu iz Loke ni bilo daleč, meni pa iz postaje čez celi Črnomelj kar precej. Seveda sem potem kar nekajkrat brezuspešno maširal do tromostovja, saj naš televizor kar ni prišel na vrsto. Moja jeza se je stopnjevala, saj nisem mogel gledati košarkarskih tekem jugoslovanskega državnega prvenstva, ki so bile na sporedu vsako soboto ob znamenitem terminu ob petih popoldne. Ko je po nekaj mojih poskusih nejevolja pri meni naraščala, kar je opazil tudi Cakan, so televizor končno le popravili. Prosil sem bratranca Antona Malija, da me je peljal po televizor. Moj bratranec je bil bolj izkušen in je Cakana nadrl zakaj niso takoj popravili televizorja, saj tako ali tako nimajo kaj delat. To je bilo malo tudi res, saj so po znanem ekonomskem načelu hoteli ustvariti veliko povpraševanje in stisko s časom, kar je omogočalo doseganje višje cene.
Televizor smo nato nekako spravili na zadnji sedež Fičota. Tone je sam plačal popravilo, saj je hotel, da denar, ki mi ga je dala mama za popravilo, ostane meni. Ker seveda takrat ni bilo v navadi, da bi moški po končanih opravkih, odšli kar takoj domov, me je zapeljal še k Bariču na špricar, pa še potem na enega ali dva v vmesno postajo ’’Pri Rojcu’’. Pot od tromostovja do gornjega Črnomlja je bila navadno zelo naporna.
V kolikor ste spregledali katerega od prejšnjih zapisov jih najdete tukaj:
Prvi košarkarski koš je bil v Črnomlju postavljen pred petdesetimi leti
Jure Majerle - Majstr Jure; Prvi del - Dirkač
Jure Majerle - Majstr Jure; Drugi del - Umetnik
Malerič Miran - Cvekaf Miran - Maratonec
Franc Godina - France, 1. del - gasilec
Galerija
Vir: Iz knjige v nastajanju: Prostor, čas, košarka in Rock & Roll
Zadnji blogi
Poglejte tudi
