Jovo Ahačič, 3. del
Jovo Ahačič, 3. del - športnik
Jovo je bil izjemen športnik. Nadarjen je bil za vse. Bil je golman pri rokometu. Izvrstno je igral mali in veliki nogomet. Če je nasprotnik streljal kazenski strel iz sedmih metrov, je šel branit namesto vratarja, ker je bila tako večja verjetnost, da nasprotnik ne bo zabil gola. Solidno je igral tudi košarko, odbojko in tudi šah. Tudi v nogometnem klubu Bela krajina je naredil zelo lepo kariero. Bil je dolgoletno desno krilo in je s svojo hitrostjo pripravil marsikatero priložnost iz kater so potem lahko njegovi soigralci zadeli gol. Nogomet je igral tudi za reprezentance iskre Semič in celo za društvo Partizan Semič.
Zanimiv je njegov nastop za društvo Partizan Semič, ki se je zgodil na nogometnem turnirju v Novi gradu v Istri. Začelo se je slabo. Takrat je namreč veljala uredba vlade par-nepar. To je bil varčevalni ukrep, zaradi naftne krize, zaradi katere je Jugoslaviji primanjkovalo nafte. Ta ukrep naj bi pomenil, da tisti, ki ima parno številko vozi lahko v ponedeljek, sredo, petek, tisti z neparno registracijsko številko pa ob torkih, četrtkih in sobotah, torej vsak drugi dan. Ob nedeljah smo lahko vozili vsi. V resnici pa smo ves čas vozili vsi. Ta ukrep je povzročil, da je večina družin kupila še drugi avto. Najbolj pogosta kombinacija par-nepar je bil stari Fičo in na novo kupljen novi Fičo.
Torej odhod v Novi grad se je začel z iskanjem avtomobila s primerno registracijsko številko. Avto s primerno registracijo bi lahko natankali, a kaj ko niso imeli bencinskih bonov. Oktobra 1982 je namreč zvezni izvršni svet uvedel bone za nakup bencina in dizelskega goriva za zasebno uporabo. Osebnim vozilom je tako pripadalo 40 litrov goriva na mesec. Prejeli so jih tudi lastniki manjših kmetijskih strojev ter gradbenih strojev, od buldožerjev do mešalcev. Največ, po 500 litrov, je pripadlo lastnikom motornih cestnih vozil z nosilnostjo nad sedem ton in avtobusov, ki so opravljali javni prevoz v cestnem prometu. Tudi to omejitev pa smo iznajdljivi državljani Jugoslavije brez problema obšli. V Jugoslavijo se je navleklo ogromno število starih odsluženih avtomobilov, na katere smo potem dobivali dodatne bone.
Končno so Jovo in ekipa le prispeli v Novi grad. Jovota je takoj zapekla krivica, ki se dogaja Črnomaljcem in Semičanom, saj so bile cene v Istri mnogo nižje, kot tiste sindikalne na kopališču na Primostku. Zadnji dan je Jovo zaradi razočaranja in izčrpanosti obležal in zaspal na novigradski plaži. Spal je tako trdno, da ga niso zbudili niti klici njegovih kolegov nogometašev, ki so ga iskali po celem Novi gradu. Vse skupaj je trajalo toliko časa, dokler se Jovo ni sam po naravni poti zbudil in se še ves omotičen od krepkega spanca primajal na zborno mesto.
Včasih smo imeli v Črnomlju v ’’Vojničkem klubu’’, to je tam kjer je danes Koprska banka in frizerski salon, mizo za namizni tenis. Cele dneve smo mularija preživeli v igranju namiznega tenisa. Šlo je na življenje in smrt, saj si namreč ostal na mizi le, če si zmagal. Poraženec je bil za tisti dan ven. Lahko se je tolažil z igranjem bilijarda, ki je bil tudi na razpolago v Vojničkem klubu.
Nekateri Črnomaljci so v namiznem tenisu prišli prav na zavidljivo visok nivo. Weissov Tone, Jovo Ahačič, bratje Skrbinšek so bili odlični, pa tudi jaz nisem slabo igral. Število preigranih ur, da pač tudi ustrezne rezultate.
Spomnim se, kako je Jovo na domijadi, to je prvenstvo slovenskih dijaških domov, v Rušah na finalnem dvoboju v namiznem tenisu s takratnim slovenskim prvakom v namiznem tenisu zdržal do ena proti ena v setih in v tretjem odločilnem setu celo do enajst proti enajst, potem pa do enaindvajset popustil in dvoboj izgubil. Ampak vseeno je bil to vrhunski dvoboj. Na tej domijadi je bil tudi drugi v teku na 1500 m.
Jovo si je od nekdaj zelo želel postati pilot. Ta želja se mu je skorajda uresničila, ko je nekaj Črnomaljcev in Metličanov v Prilozju uredilo zelo lepo letališče. Kupili so tudi prvi ultralahki avion. Letališče v Prilozju je pravzaprav logična posledica medvojnih dogodkov, ki so se na področju letalstva dogajali v Beli krajini.
Do leta 1943 je namreč pomoč Jugoslaviji prihajala predvsem z letali iz Velike Britanije. Takrat je Velika Britanija pošiljala pomoč v glavnem še četnikom Draže Mihajlovića, manj pa partizanom.
Dne 8. januarja 1944 pa je predsednik vlade Velike Britanije Winston Churchil odločil, da četnikom Angleži ne bodo več pošiljali pomoči, ampak samo še partizanom. Ko se je 12. avgusta 1944 v Neaplju še osebno sestal s Titom, sta se še osebno dogovorila o pošiljanju pomoči narodnoosvobodilni vojski Jugoslavije. Po tem sestanku je pomoč redno prihajala vse do konca vojne.
Za namene transporta so po Jugoslaviji na za to primernih zemljiščih začeli urejati partizanska letališča. Dve letališči sta nastali tudi v Beli krajini pri Otoku in pri Krasincu, delovali pa sta od jeseni 1944 do konca vojne.
Ker letališče v Otoku ni več zmoglo vsega prometa. Ker je evakuacija ranjencev in civilnega prebivalstva ter množina dospelega vojnega materiala vedno bolj naraščala, so jeseni 1944 pripravili še letališče na terasi med vasema Krasinec in Griblje.
Število letov je čedalje bolj naraščalo. Največje odmetavanje padal je bilo 1. februarja 1945, ko so našteli okrog sto letal. Je pa v Beli krajini je delovalo še eno letališče, bolj za namene spuščanja padal, v okolici Goleka pri Dragatušu in je delovalo od spomladi 1944 do spomladi 1945.
Tudi pri Prilozju blizu Krasincu so poskušali urediti letališče, vendar pa je na njem pristalo le eno letalo, ker je bil teren premehak za pristajanje transportnih letal.
So pa to letališče na začetku samostojne Slovenije začeli oživljati nekateri črnomaljski in metliški entuzijasti. Uredili so pristajalno stezo, zgradili hangar za shranjevanje avionov. Seveda ni manjkal tudi bife. Silvo Zupančič-Riko in Ciril Vrščaj-Ciko sta kupita prvi avion. Ustanovili so društvo in vanj vključili črnomaljske pilote in ljubitelje letalstva.
Med pomembnimi člani društva je bil tudi Franc Stariha iz Semiča, ki je že imel izpit za pilota, zato je lahko začel z učenjem mladih pilotov začetnikov.
Med tistimi, ki so želeli postati piloti je bil tudi vedno željan avanture naš junak Jovo Ahačič. V ta namen se je nekega dne vkrcal na avion k inštruktorju Francu Starihatu, da poletita na učni polet. Po uspešnem vzletu sta z ultralahkim avionom jadrala nad prelepo Belo krajino. Iz zraka sta si ogledala Metliko, Semič z Mirno goro, vinograde na Mavrlenu in Doblički Gori in nazaj po dolini reke Kolpe. Ko sta se približevala kopališču v Podzemlju pa je Franca prijelo, da bi Jovotu pokazal, kakšnih vse akrobacij je sposobno njuno letalo. Franc je malo pred Podzemljem nekoliko dvignil avion na višjo višino, potem pa avion spustil tako, da je pikiral direktno proti kopališču. To je Jovota navdalo s takšnim strahom, da se je menda tako drl od strahu, da je po mnenju očividcev celo preglasil zvok avionskega motorja. Ta manever je iz Jovota pregnal vsako željo po pilotiranju. Nikoli ni postal pilot.
Se je pa Jovo mnogo bolje počutil na tleh in v vodi kopališča Podzemelj. Jovo je bil namreč izredno dober plavalec. Znan je njegov izjemen slog plavanja metuljčka. Tudi to, da je Kolpo brez problema preplaval pod vodo je dobro znano.
Je pa tudi na vodi prišla do izraza Jovotova nagajivost. Socialna delavka Mileva Kvas je včasih, v Jovotovih mladih letih, poskrbela za njegovo dodatno vzgojo, ki je bila včasih malo trša, kot bi bilo treba. To je v Jovotu zasadilo delček maščevanja, ki ga je nosil v sebi ves čas vse do odrasle dobe, ko je na vse skupaj pozabil. Je pa še mlad nekega dne zagledal Milevo kako plava po Kolpi na drugi breg. Brez razmišljanja je skočil v vodo zaplaval do Mileve jo trikrat obkrožil nato pa potunkal, potem pa v svojem znanem slogu metuljčka zmagoslavno odplaval nazaj proti nam, ki smo vse to z brega Kolpe opazovali. Ne samo opazovali, tudi vzpodbujali smo ga k temu ne zelo slavnemu dejanju.
Jovo je bil tudi zelo dejaven pri nekaterih oblikah ohranjanja narodove folklore. V Črnomlju namreč vsako leto, že od leta 1964 poteka festival folklore imenovan Jurjevanje. Na festivalu v glavnem plešejo in igrajo na razne inštrumente različne folklorne skupine, ki jo ima skoraj vsaka belokranjska vas. Se je pa festival z leti močno zasidral med Črnomaljce in dobival vse večji pomen. Obogatil se je tudi program. Na festivalu nastopa vse več gostujočih folklornih skupin iz drugih krajev Slovenije in Jugoslavije. Zadnje čase prihajajo tudi skupine iz Peruja, Mehike….
Program se stalno spreminja bogati, je vse boljši, le ena točka pa je stalnica. To so jutranji folklorni pretepi med raznimi romskimi skupinami med seboj in tudi med Romi in nekaterimi najbolj vročekrvnimi Črnomaljci. Običajno je ta folklorni običaj potekal tako, da je kakšen Črnomaljec podžgal že tako razgrete romske strasti do te mere, da so postali agresivni in začel se je pretep. Običajno je bilo nas Črnomaljcev, seveda skupaj z Jovotom več, pa tudi zelo solidarni smo bili s tistimi, ki so zdraho začeli, kar je imelo za posledico, da smo Rome gnali do železniške postaje in še celo čez progo. Do tu je za Črnomaljce, ki smo bili v premoči še vse dobro kazalo, dokler se v spopad niso vmešale ciganke. Te pa imajo srce. Kot medvedke so se postavile v bran svojim moškim, nas začele obmetavati z kamenjem, ki ga je bilo ob železniških tirih obilno na razpolago. Tu se je junaštvo nas Črnomaljcev končalo. Vsak jo je pobrisal kolikor je le mogel hitro s prizorišča, da ne bi dobil kaj trdega v glavo. Še najbolje domov, saj se je običajno že delal dan, pa tudi najbolj varno je bilo.
Drugi tak spremljajoči dogodek Jurjevanja so bili obiski fantov iz Gradaca, ki sicer spada v sosednjo občino Metliko, kar je še dodatni greh. Gradški fantje so se čutili dolžne poravnati še ne poravnane račune iz prejšnje veselice. V teh časih, če na veselici ni bilo kakšnega pretepa med fanti je to pomenilo, da praktično veselice sploh ni bilo. So bili pa to pretepi med fanti na izredno fair nivoju.
Torej gradaški fantje so se udeležili tudi tega jurjevanja. Prišli so kot ponavadi tam nekje med deseto in enajsto zvečer, ko je bilo uradnega programa jurjevanja konec in so tako s svojo točko prišli lahko sedaj oni na vrsto. Ker je bila v Jurjevanjski dragi še gneča, so se stacionirali za šankom v hotelu Lahinja. Bilo jih je kakšnih štiri ali pet. Naročili so si štefan vina in nekaj radenske. Seveda je vse skupaj potekalo slučajno. Slučajno so prišli v Črnomelj, slučajno so prišli ravno na dan, ko je potekalo Jurjevanje, slučajno so zavili v hotel, slučajno so že prej cel dan pili po Gradacu in slučajno je bila v hotelu za mizo družba z Jovotom Ahačičem in Stanetom Lozarom in slučajno smo bili tam tudi črnomaljska mularija. Po prihodu Gradčanov je v hotelu nastalo vzdušje, podobno tistemu v filmu Bilo je nekoč na divjem zahodu. Slišala se je samo glasba, pa še ta podobno, kot v tem filmu. Omizje s Stanetom in Jovotom je strmelo v Gradčane in kar ni moglo verjeti, kaj vidijo. Stane je gledal kot Charles Bronson, Brane Križan pa kot Henry Fonda, oba iz omenjenega filma. Stane je bil takrat v najboljši življenjski kondiciji. Imel je krepko čez sto kilogramov mišic, ki so komaj čakale, da se lahko na kom zrelaksirajo. Jovo je bil njegovo pravo nasprotje. Je bil pa s svojimi sedemdeset kilogrami pravo poosebljenje hitrosti. Hiter kot blisk. Ko v omenjenem filmu nekdo trzne se začne deset sekundno streljanje. Kdor preživi, preživi.
V tej silni napetosti, je eden od fantov iz Gradaca, seveda po nesreči, razbil kozarec. Nastala je deset do trideset sekundna sprostitev energije izmenjava udarcev med Črnomaljci in Gračani, nato pa zopet tišina in pogled na fante iz Gradaca, kako mirno stojijo ob steni z obrazi obrnjenimi proti steni. Za njimi smo stali Črnomaljci, med nami in njimi pa sta stala še Jovo in Stane in kontrolirala, če vsi pravilno gledajo v steno. Ne vem kaj se je motalo po gradaških glavah, Po mojem to, kako da so se lahko tako močno uračunali, da niso računali s toliko solidarnimi Črnomaljci. Po kakšni minuti tišine in napetosti je Jovo zakričal: ’’ Kdo bo mene pa Staneta Lozara tepel?’’. Po tem posredovanju se je vzdušje močno sprostilo, Gradčani so se lahko obrnili in počasi zopet prebili do šanka. Po kakšnih petih minutah so pri kelnarci Ivi že lahko naročili Štefan vina za sebe in Štefan vina za Stanetovo omizje. Prispevek nas drugih pri tem dogodku je bil tako minimalen, da smo bili pri tej gest Gradčanov prezrti in smo si morali vino kupiti sami.
Z Jovotom ni bilo nikoli dolgčas. Poleti so bili v Kampu na Vinici plesi, na katerih so igrali legendarni Abadoni. Svoj program so izpilili do potankosti. Vse komade so odigrali vrhunsko. Milan Krajnc je bil pravi perfekcionist na kitari, Andrej Plevnik odličen vokalist, z odličnim organistom Belizarjem Dujcem-Zaretom in Jožetom Vrščajem na basu. Res so bili dobri. Imeli pa so še eno značilnost, dolge pavze. Po mojem so bile dolge zato, da se je med pavzami lahko veliko dogajalo.
Tako smo revolucionarna ekipa fantov iz Črnomlja, bilo nas je več: Jovo Ahačič, Milan Planinc-Dalton, Bojan Novak, Bogdan Zupančič-Bare, jaz in še nekateri, ki se jih pa sedaj ne spomnim več, nekega poletja okrog enajste ure zvečer pristali v Kampu na Vinici. Abadoni so se ravno po dolgi pavzi pripravljali na zadnjo rundo, saj so ob petkih igrali le do polnoči in se bo to ravno izteklo. Glasba Abadonov je v nas vzbuila neizmerno žejo in priklicala tudi lakoto. Pri natakarju Evgenu smo hoteli naročiti nekaj za jest. Evgen nam je razlagal, da kuhinja več ne dela. ’’Pa nam naj spečejo vsaj pomfrit’’. ’’Ne, kuhinja več ne dela’’, je bil odgovor. Dobro, nekako smo se potolažili, od žalosti naročili še kakšen liter vina in pričakali konec plesne runde. Nekaj ljudi je kmalu po plesu odšlo, mi pa ne. In glej ga vraga. Že krepko čez polnoč, ko kuhinja že davno ni delala mimo nas ob šanku na pladnju Evgen nese porcije mešanega mesa na žaru, pomfrit in solate. Vse to lepo postreže nekim nemškim turistom. Ko se je Evgen vračal iz terase nazaj proti kuhinji smo mu zopet zatežili za krompirček. ’’Kuhinja ne dela’’. Nastala je tišina, nakar je Jovo, ki ga je krivica zelo prizadela, v navalu pravičnosti ’’izvalil’’: ’’ A za okupatorje Slovenije pa dela?’’. (Nemške turiste smo takrat še vedno smatrali za okupatorje). Nasproti šanka je na teraso gledalo veliko okno. Dalton, ki je bil prave revolucionarne krvi je zagrabil stol in ga vrgel v okno. V par sekundah so bili vsi stoli zunaj. Ko se je vse pomirilo je Evgen hotel poklicati policijo, pa ni mogel, ker sem jaz pred tem uporabil moje strokovno znanje elektrotehnike in iz doze izpulil žice od telefona. Policija se je kljub vsemu od nekje vzela. Dalton in Bojan sta malo bolj kot drugi otresala gofljo, pa so ju tako smatrali za nekoliko bolj nevarna in so ju odpeljali v Črnomelj na postajo milice, da se malo ohladita. V kleti črnomaljske postaje sta potem preživela noč. Nas manj nevarne pa so nagnali domov. Ko smo zjutraj pred policijo oba junaka pričakali, je Dalton, kot nekoč Karel Destovnik Kajuh v pesmi Materi padlega partizana vzklikal:'' Za kar sem sedel, bi hotel še enkrat sedeti’’.
Drugi dan je o dogodku govoril cel Črnomelj. Da pa ne bi dogodek v pozabo izginil je poskrbel Dolenjski list, ki je objavil članek: Tako se zgodi, če zmanjka tatarca in pomfrija, kjer je je dogodek podrobno opisan.
Zvestoba zaposlenih v kakšnem podjetju, je največ, kar si podjetniki od svojih zaposlenih lahko želijo. Jovo, ki je bil v službi v Iskri Semič je bil pravo poosebljenje le tega. Vedno je redno hodil v službo in tam požrtvovalno opravljal svoje naloge. Bil je namreč diplomirani organizator dela in je svoje teoretično znanje s pridom uporabljal na svojem delovnem mestu. V Iskro je bil prav zaljubljen. Bog ne daj, da si kdaj kaj pokritiziral čez Iskro. Kako resno je opravljal svoje delo v razvoju kakovosti kaže tudi to, da je leta 1982 o tem napisal celo knjigo z naslovom: Sistem za zagotavljanje kvalitete v delovni organizaciji Iskra Semič, TOZD Tovarna Energetskih kondenzatorjev.
Da bi zamudil službo, ali pa da ne bi sploh šel v službo. Ni šans. Tudi, če je noč prekrokal, je zjutraj zagnal svojega pejčka in v službo. Nekoč je tako malo še pod vplivom prejšnjega večera, na poti v službo povozil lisico. Kmalu je na mesto nesreče prispela policija in hotela dati pihati Jovotu. Jovotu se je zopet ponujalo, da mu policaji, kot že tolikokrat prej storijo krivico in krivično zaplenijo vozniško dovoljenje. V smislu pravične obravnave udeležencev v prometni nesreči je predlagal, da naj dajo rajši pihat lisici, saj je ona skočila pred avto. Seveda policaji niso pokazali nobenega razumevanja in kljub ugovoru dali pihati Jovotu. Seveda je Jovo napihal. Ker takrat vinjenih voznikov še niso vozili na streznitev na policijsko postajo, je po obravnavi Jovo lahko odšel v službo. Baje, da je pihal kot ris:’’za delat v službi sem dober, avta pa ne bi smel voziti’’.
Zahrbtna bolezen je Jovotu preprečila, da bi dal Črnomlju še večji prispevek, kot ga je sicer. Bil je pravi soustvarjalec črnomaljskega dogajanja, predvsem na športnem in družabnem področju.
V kolikor ste spregledali katerega od prejšnjih zapisov jih najdete tukaj:
Prvi košarkarski koš je bil v Črnomlju postavljen pred petdesetimi leti
Jure Majerle - Majstr Jure; Prvi del - Dirkač
Jure Majerle - Majstr Jure; Drugi del - Umetnik
Malerič Miran - Cvekaf Miran - Maratonec
Franc Godina - France, 1. del - gasilec
Vir: Iz knjige v nastajanju: Prostor, čas, košarka in Rock & Roll
Zadnji blogi
Poglejte tudi
