Gabriel Lumbar - Gabi; 3. del - malo zasebno
Gabi je bil običajno, po uspešno končanem delu, navadno po postavljanju anten, deležen izjemne hvaležnosti navdušenih uporabnikov televizorjev, katerih televizorji so po čudežu dobili kristalno sliko. Častili so ga kot kakšnega politika, ki pride v Belo krajino obljubljat vse mogoče, potem pa ko njega in njegove bližnje znantno nahranimo, potem ko odidejo, običajno vse pozabijo. Gabitu je običajno pripadalo najmanj kosilo, morda pa tudi še večerja, če se je delo toliko zavleklo, da je trajalo do večera. Pa še pri obračunu je gospodar, za dokaz hvaležnosti, ponavadi kaj denarja navrh vrgel.
Zaslužena količina denarja je pri Gabitu znala pogosto povzročiti neprijetno ščipanje v hrbtu, ki ga je, tako so kazale njegove izkušnje, lahko premagal samo obisk toplic in namakanje v topli vodi. Bolj kot je rastla količina zaslužka, bolj je v Gabitu zorela odločitev, da bo treba nekaj v tej smeri ukrenit. Čeprav je imel še veliko naročil, ki jih je bilo treba podelat, je dal zdravje in dobro počutje na prvo mesto. Delo bo že počakalo. Bolan človek ne dela zavzeto, zato je kvaliteta vprašljiva. In se je odločil, da gre v toplice.
Gabi pa ni bil egoist. Vedno je vse dobrobiti delil s svojimi pomočniki, četudi le teh ni tako ščipalo v križu. ’’Pejt greva v toplice’’ , se je glasil njegov odrešilni stavek, kadar je za uspešno delo dobro pokasiral. Pa sta šla na pot, običajno s srebrno škodo, spotoma naredila še nekaj nujnih postankov v nekaterih pomembnejših gostilnah, ki jih takrat po Sloveniji ni manjkalo, ali pa sta zavila k kakšnemu Gabitovemu znancu, le toliko, da se malo oglasita. Potovalo se je namreč mnogo počasneje, kot danes, ko se vedno mudi, pa tudi avtomobili še niso bili opremljeni s klima napravami, zato se je žeja na potovanjih rada pogosto pojavila.
Tako sta nekoč z enim od njegovih pomočnikov le prispela v toplice. Po opravlljenih formalnostih na recepciji , je Gabi v svoj brk nekaj zamomljal:’’ madona, madona kako je že pozna ura, moram še nekam skočit.’’ In je kar nenadoma nekam izginil. Dolgo ga ni bilo nazaj. Kazalo je že, da ima morda težave z miličniki, ki za dobro odžejane voznike niso imeli pretiranega razumevanja. Ampak Gabi je to z miličniki rešil brez problema. Se je pa dlje časa zadržal zato, ker je hotel prepričati dve mladenki, da se jima pridružita na večerji, saj je v bližnji trgovini kupil konzerve, salamo, sir in kruh, da ne bo nič hudega, da pa bosta videli kako lepo sobo ima. Pri povabilu ni bil ravno prepričljiv, saj mladenki nista nič trdno obljubili, je pa kljub temu pri pomočniku vzbudil močno upanje: ’’ kr prprav se, boš vidu, dve luštni prideta.’’ Ko jih pa kar ni in ni bilo in so se Gabitova pričakovanja že skoraj razblinila je nestrpno zagodrnjal:’’Madona, madona, že zdavnaj bi morale prit, da me nista morda nalagali.’’ Od obiska mladenk ni bilo nič.
S pomočnikom sta kakšna dva dneva čofotala po bazenih. Začela se jima je manjšati zaloga konzerv, pa tudi bolečine v hrbtu so pri Gabitu začele popuščati. Ni bilo več razloga, da se še nadalje zadržujeta v toplicah. Popokala sta svoje stvari in jih natovorila v srebrno škodo. Skočila sta še nazaj na recepcijo, da se odjavita in poravnata račun. Gabi pa ne bi bil Gabi, če ne bi v skladu s svojo poredno naravo na recepciji galamil, da mu je sobarica ukradla nogavice, ker da je to stara finta, da bi ga ponovno videla, ko se bodo nogavice našle.
Sledil je preboj iz toplic proti Črnomlju, tokrat po bljižnici skozi Uršna sela in mimo Laz, tam kjer je med drugo svetovno vojno po neumnosti komandirjev, ki niso postavili straž, da so jih potem presenetili Italijani, padla prva belokranjska četa. V resnici izbor te poti ni bil zaradi krajše poti, saj je bila ta cesta takrat še v makadamski izvedbi, ampak zato, ker je obstajala manjša verjetnost, da bi naletela na policijo, ki je s svojo prisotnostjo na cesti, znala močno zakomplicirati potovanje.
So se pa pred Črnomljem čudežno našle ukradene nogavice. Ker je bil avto škoda, na poti potreben manjšega popravila, je Gabi odvil v krpo zavito orodje in na svoje veliko začudenje med orodjem opazil svoje nogavice, za katere je obsodil sobarico, da mu jih je ukradla. Ni znano, ali se je šel sobarici kdaj pozneje za svojo neupravičeno obtožbo opravičit. Verjetno da, saj je bil zelo lepo vzgojen in je vedno uporabljal bonton. Pa tudi svoje napake je vedno priznal in jih skušal popraviti. Je pa bila to dobra šola, da se je treba za turistično potovanje dobro pripravit, ne pa kar takole na vrat na nos odpotovat, ko te prime, da potem zamešaš stvari.
Gabitovi pomočniki so mu še danes hvaležni, ker je svoje radostne trenutke vedno delil z njimi. Rad je imel družbo, razen, ko je globoko razmišljal o kakšnem novem izumu. Takrat je potreboval mir. Nekoč mi je zaupal, da mu najboljše ideje rojijo po glavi, kadar je na stranišču.
Gabitova prva služba v kakšnem večjem podjetju je bila v črnomaljski livarni in strojni tovarni Belt. Delal je v konstrukciji, kjer je imel veliko priložnosti za inoviranje. Seveda pa je bil, kot mnogi drugi pred njim, ki so malo bolj naprej gledali, nerazumljen in celo izpostavljen raznim opazkam in celo zaničevanju. Vendar je Gabi vedno znova dokazoval, da njegove ideje delujejo. Zaradi njegove čudaške narave so ga premestili iz konstrukcije v obraat za strojno obdelavo. Tudi tu je iznašel mnoge priprave in druge inovacije. Ker je zaradi svojih izboljšav na strojih dosegal kar 50 do 60% večji učinek, kot drugi, so ga mnogi sodelavci gledali malo postrani, nekateri pa so bili na njega zaradi tega dejstva kar malo jezni.
Nekega dne je v službi na Beltu tako globoko razmišljal, da so to opazili njegovi sodelavci iz konstrukcije in celo sam šef inženir Vlado Vardjan, v Črnomlju znan tudi kot Čuk na palci. Drugi so ga pustili pri miru, šefa Vladota Vardjana pa je matral firbec, kaj Gabi tako globoko razmišlja. Ko ga je le vprašal, kaj tako globoko razmišlja, da že trideset minut ni niti trznil z obrazom, mu je Gabi po premisleku povedal, da razmišlja o mladi punci, kako ji mečka joške in da želi to delati toliko časa in do te mere, da bo ven prišel sir.
Leta 1971 so tehnični entuzijasti v Črnomlju ustanovili radioamaterski klub. Radioklub Črnomelj-Ju3DMJ je soustanovil tudi Gabriel Lumbar-Gabi in postal tudi njegov prvi predsednik. Pod njegovim vodstvom se je začelo po Beli krajini širiti radioamaterstvo. Organiziral in vodil je tečaje za radioamaterje. Poudarek na teh tečajih je bil na sami konstrukciji in izdelavi radijskih oddajnikov in sprejemnikov. Pod njegovim vodstvom in po njegovih načrtih, je bilo izdelanih veliko amaterskih radijskih postaj, ki se jih takrat sicer ni dobilo na tržišču. Glas o kvaliteti teh postaj je bil zelo pozitiven. Ena takšnih doma izdelanih postaj je še vedno delujoča in jo hranijo v arhivu črnomaljskega radiokluba. Ker materiala na tržišču ni bilo za dobiti, je nemalokrat s kakšnim nadebudnim radioamaterjem odšel v Ljubljano na odpad, kjer sta potem skupaj brskala za kakšnimi uporabnimi elektronskimi elementi. Kakšen star radijski aparat je bil namreč prava zakladnica materiala. Skrbno ga je razstavil in tako pridobil dele za izdelavo radijskih postaj. Ob vsem tem je Gabi zanemarjal kakršnekoli materialne koristi. Velikokrat je ostal brez denarja, saj je zadnji denar včasih porabil za elektronske elemente, vse samo zato, da bi stvar delovala. Gabi je bil s svojim delovanjem zares pravi začetnik tehnične kulture v Črnomlju.
Ves čas pa je seveda razmišljal tudi o novih napravah. Na pomembnem jugoslovanskem sejmu patentov in inovacij na Rijeki, imenovanem RAS-YU , je Gabi uspešno predstavil svoj patent za ogrevanje sanitarne vode s pomočjo sonca. To je bila naprava, ki je imela konkavno zrcalo, ki je zbiralo svetlobo sonca v eni točki imenovani žarišče. V žarišče je postavil črno tuljavo iz črne cevi po kateri je tekla sanitarna voda. Cev se je zaradi veliko zbrane energije v žarišču močno segrela in segrevala tudi sanitarno vodo in celo vodo za ogrevanje. Patent je vzbudil veliko zanimanje. Menda ga je celo odkupila neka tuja firma.
Tudi na ljubljanskem sejmu elektronike je razstavil eno svojih najpomembnejših inovacij, svoj enkratni izum, dinamo brez krtačk in vrtečega se kolektorja. To je bila izdelava dinama za proizvajanje električne energije, pri katerem je odvzem električne napetosti z rotorja na priključne kontakte, realiziral brez kolektorja in po njem drsečih krtačk. Dinamo namreč običajno za odvzem napetosti z vrtljivega dela rotorja uporablja drseče ščetke. Gabi je s pomočjo spremembe normalnega rotacijskega gibanja rotorja dosegel, da je lahko odjemal napetost brez drsečih krtačk , ki so se sicer pri navadnem dinamu, na stiku z rotorskim kolektorjem močno iskrile in pri tem povzročale veliko izgubo električne energije in tudi visokofrekvenčne motnje, ki so potem motile sprejem signalov v radijskih in televizijskih sprejemnikih. Nadomestil je vrtljivi kolektor in krtačke z dvema delno gibljivima a fiksno pritrjenima kontaktoma. Vse to je izpeljal tako, da ni bilo na dinamu potrebnih nobenih večjih posegov in sprememb. Vse samo s primerno prevezavo magnetnih polov. Gabi je zelo cenil tehnično izobražene ljudi. V ta krog sem pri njem sodil tudi jaz. Veliko sva se pogovarjala in izmenjavala izkušnje. Nekoč me je prosil, da bi mu teoretično pojasnil in opisal, kako in zakaj ta stvar deluje. Še danes se spomnim, kako sva z mojim prijateljem inženirjem elektrotehnike Editom Ipavcem risala elektro magnetno polje, računala navore in napetosti, pa nisva uspela ugotoviti nobene kakšne posebej boljše lastnosti, kot jo ima navadni dinamo, razen morda dejstva, da ta dinamo ne povzroča iskrenja krtačk in frekvenčnih motenj. Po trditvah Gabita je namreč tak njegov dinamo, pri manjšem številu obratov, generiral tudi do petkrat več energije, kot običajni dinamo. Torej pri enakem pretoku vode preko turbine, daje tak dinamo pri enakih obratih, vsaj še enkrat toliko energije. Tega seveda z Editom kljub velikem trudu, teoretično nisva mogla potrditi.
Je pa bil Gabi neomajen. Kot vsi uspešni ljudje je točno vedel kaj hoče in pa najvažnejše, nikoli se ni predal. Trdil je, da je njegov dinamo uporaben ne samo v vseh vejah običajne tehnike, ampak tudi v vesoljski tehniki, saj lahko deluje v brezzračnem prostoru. Svoj izum je Gabi pravočasno prijavil. Celo še prej , ko je po svojih risbah, izdelal prototip za proizvajanje 2,6 kV napetosti in moči 700 W. Mu je pa za dokončanje izuma, kot po navadi, zmanjkalo nekaj denarja, potrpežljivosti in vztrajnosti. Ni še prišel do konca, že so mu po glavi rojile nove ideje, ki so odvrnile pozornost iz dinama na nove izume.
Gabi je pozneje naredil še veliko originalnih naprav. Izdelal je pripravo za sušenje plastičnih fotografij, ki so bile v veliko pomoč fotografom, saj teh priprav ni bilo moč kupiti na tržišču. Poskusil je izdelati celo helikopter. Zaradi vsega tega se ga je prijel vzdevek črnomaljski Nikola Tesla. Zares si je zaslužil, da ga kličemo tudi tako, saj v svojih raziskavah ni bil daleč od originalnega Nikole Tesle.
V kolikor ste spregledali katerega od prejšnjih zapisov jih najdete tukaj:
Prvi košarkarski koš je bil v Črnomlju postavljen pred petdesetimi leti
Jure Majerle - Majstr Jure; Prvi del - Dirkač
Jure Majerle - Majstr Jure; Drugi del - Umetnik
Malerič Miran - Cvekaf Miran - Maratonec
Franc Godina - France, 1. del - gasilec
Franc Godina - France, 2. del - zabavljač
Vir: Iz knjige v nastajanju: Prostor, čas, košarka in Rock & Roll
Zadnji blogi
Poglejte tudi
