Nogometna tekma Metlika - Črnomelj (in drugi metliški športni podvigi), 2. del
Sodnik je vrgel v zrak dinar in kapetana sta izbrala svojo polovico igrišča. Črnomaljcem je, kot gostom pripadal prvi udarec in glej ga vraga, komaj so se Metličani zavedli, da gre zares, že so dobili prvi gol. Pa potem drugi gol… pa spet gol. Reci in piši: v devetdesetih minutah igre so Metličani prejeli 30 golov.
Mislim, da to ni bilo fer, saj Črnomaljci tudi potem, ko je bilo povsem jasno, da jim Metličani niso dorasli, le tem niso pustili niti častnega gol.
Metličani niso tega poraza nikoli pozabili in kar naprej so premišljevali, kako bi se jim maščevali. Vedeli so, da jim pri nogometu ne morejo blizu. Celo po zadnji vojni ni nikoli prišlo do neke resne nogometne tekme. Metličani so imeli rešpekt pred golmanom Lozarjem, nogometnim klanom bratov Weiss in drugimi črnomaljskimi žogobrcarji.
Skratka, dobili so kompleks pred Črnomaljskim nogometom in ga verjetno imajo še sedaj, saj se po zadnji vojni metliški nogometni klub ni nikoli obnovil. *
Opisani dogodek se je zgodil davnega leta 1931. O tej tekmi ni zbledel v Črnomlju zgodovinski spomin in če bi danes vprašali Črnomaljca, kateri je bil za Črnomelj pred drugo vojno najpomembnejši dogodek, bi vsak kot iz topa odgovoril: "Nogometna tekma 1931, Črnomelj - Metlika 30:0." Nemara si bodo Črnomaljci ta dogodek izbrali kot povod za svoj nov občinski praznik, saj se baje ne spodobi, da bi častili partizane.
Pravzaprav pa se je pred vojno Metliškim žogobrcarjem čisto slučajno in sicer le enkrat in nikoli več nasmehnila sreča, ki pa jo hočejo Črnomaljci zatajiti.
Zgodilo se je leta 1939, ko bi morali v Črnomlju igrati Kočevarji (Šentahule). Metliški nogometaši so šli v Črnomelj kot navijači in da bi s drugo ekipo Črnomlja odigrali predtekmo. Kljub vsemu, ko je šlo za Kočevarje, so bili Belokranjci enotni.
Na Kozjem placu, kjer je bilo črnomaljsko nogometno igrišče, je bilo že vse nared, da sprejmejo Kočevarje. Kočevarjev pa od nikoder. Vstopnice so bile prodane in ni bilo druge: Črnomaljski nogometaši in metliški žogobrcarji so se na hitro dogovorili, da bodo odigrali med seboj.
Pritečejo na igrišče, opravijo predpisano ceremonijo in nogomet se začne. Črnomaljci so seveda do skrajnosti podcenjevali metliški nogomet, zato pa so takrat tudi dobili, kar jim je šlo. Metličani niso mogli do sape, saj niso mogli verjeti, da so zmagali s 4:2. Črnomaljci pa od presenečenja, da je bilo sploh kaj takšnega mogoče in še v Črnomaljskem mestu, pa tudi ne. Bali so se Metličani, da bodo tepeni in so jo hitro ucvrli z igrišča. Pri mostu so jih že počakali črnomaljski navijači in jih začeli obmetavati s kamenjem in konjskimi figami. To Metličanom ni pokvarilo veselja. Odšli so v hotel Lakner, naročili sodček piva, ki so ga izpili skoro na dušek. Ko so se vračali v Metliko, je bil na vlaku pravi »rusvaj«. Vlakovodja je nekje pred Gradcem ustavil vlak in zagrozil, da jih bo zapeljal nazaj v Črnomelj in poklical žandarje, ki jih bodo že naučili pameti.
O Metliškem nogometu pa je dolgo krožila še ena štorija.
Imeli so metliški nogometaši v Logu na mestni zemlji svoje igrišče in neko razdrapano barako za slačilnico. Ni bilo denarja za nove drese, stari so bili že dodobra odsluženi. Ni bilo denarja za novo slačilnico, niti za popravilo stare. Premišljevali so, kako bi se izvlekli. In so pogruntali:
Barako in drese so visoko zavarovali pri Vzajemni zavarovalnici, katere agent je bil Jože Škof iz Metlike št. 206. Neke noči, po nogometni tekmi z nogometaši iz Žakanja na Hrvaškem, je izbruhnil v slačilnici požar. Predno so prišli gasilci, ni od barake in inventarja ostalo ničesar več. Metličani so obdolžili Hrvate, da so oni zažgali slačilnico, ker so njihovi fantje izgubili. Žandarji so vohljali in ničesar našli. Zavarovalnica je klubu izplačala zavarovalnino. Metličani so tako prišli do nove barake za slačilnico, do novih dresov, kopačk in žoge, pa še nekaj denarja jim je ostalo.
Med vojno je izginila baraka in vse ostalo in nikdar več ni bilo v Metliki zaresnega nogometa.
(se nadaljuje)
* Avtor ni bil nikoli pretiran športni navdušenec. NK Kolpa, ki je v novejšem obdobju kar nekajkrat uspel premagati črnomaljsko Belo krajino, verjetno ne šteje kot metliški klub, saj ima vendar bazo v Podzemlju.
** Fotografija črnomaljskih nogometašev iz leta 1930 (Anita Matkovič). Fotografije metliških nimamo, mogoče pa nam jo kdo pošlje?
Če ste mogoče prezrli katerega od odlomkov iz neobjavljene knjige Zvonka Rusa Metličani, jih najdete s klikom na te naslove:
Nogometna tekma Metlika - Črnomelj (in drugi metliški športni podvigi), 1. del
Plesni venček ali kako je Lojze dobil nogo
Avtomat za čokolado in žandarska božja mast
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 3. del
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 2. del
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 1. del
Fotosafari v Metliki leta 1933
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 2. del
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 1. del
Babji sejem in obisk bana Dravske banovine
V boj za dom in cesarja (3. del)
V boj za dom in cesarja (2. del)
V boj za dom in cesarja (1. del)
Vir: Odlomek iz neobjavljene knjige Metličani
Zadnji blogi
Poglejte tudi
