Okupacija - prihod Italijanov
Metličani niso bili niti malo zadovoljni, da bodo prišli pod Italijane. Kakšni so Nemci, so približno vedeli še iz avstroogrskih časov, prav malo ali pa nič niso vedeli o nacizmu, ki je zastrupil Nemce s sovraštvom do vsega nenemškega. Poleg tega pa je delovala tudi silovita propaganda pete kolone.
O Italijanih so ljudje vedeli le toliko, kolikor so jim povedali nekdanji avstrijski vojaki, ki so se pretepali z Italijani na Krasu in drugih odsekih soške fronte.
Nekaj časa je vladalo v Metliki pravo brezvladje. Italijani so sicer zasedli kolodvor, vendar v mesto niso prihajali. Pošta je spet delovala, prihajali so časopisi in le iz njih so ljudje izvedeli, kaj se dogaja.
Italijani ne bi bili Italijani, če ne bi za svoj prihod v Metliko zaukazali spektakla. Določeno je bilo, da jih morajo počakati mestni uradniki, duhovščina, učitelji in ljudstvo točno ob treh popoldne na vhodu v Metliko in to pri cerkvici sv. Martina.
Zbralo se je ljudstvo, čakalo, mencalo, kmalu tudi preklinjalo. Italijanov pa od nikoder. Mestni župan Malešič je bil nervozen in si je pulil lase. Drugi, ki jim je bilo zadosti čakanja so odšli na špricar v bližnjo Mežnaršičevo gostilno. Nekaterim se je stožilo po domu in so odšli. Župan, njegovi uradniki in še mnogo drugih pa so še vztrajali.
Nasproti Italijanom so poslali mestnega policaja, da bi malo pogledal, kje so se zadržali. Že so se zbali, da Italijanov sploh ne bo, da se jim nemara na poti ni kaj primerilo. To bi bila sila nerodna zadeva. Toda ne. Italijani, kot zmagovalci, so morali pokazati, kdo je gospodar v hiši in zaradi tega so pustili Metličane čakati dve debeli uri in še malo.
Šele ob pol petih popoldne je pritekel policaj in naznanil, da gredo in začel delati red, poravnavati špalir in se nasploh počutil pomembnega. Pištole, edine, ki jo je uradno premogla občina in sta si jo policaja izposojala, ko sta bila v službi, si ni pripasal. Si je pa za pas obesil pendrek, ki ga sicer ni nosil. Italijanov pa spet od nikoder.
Njihov komandant, major Nikolo Bruni, je tik pred Metliko ukazal odmor, da so se nekoliko očedili, obrisali orožje, namazali lase z briljantino in se počesali. Brunijev purš Francesco je moral biti dober pevec in je gospodu majorju moral še enkrat zapeti Brunijevo najljubšo »O sole mio...« To je Bruniju pregnalo nervozo. Saj ne, da bi se kot poklicni vojak kaj bal, ampak pred podjarmljenim ljudstvom je predstavljal veliko Italijo. Zato se je moral primerno urediti ter še enkrat premisliti govor, ki ga bo imel. Preveril je ali imajo škornji dovolj visok sijaj in ko se je prepričal, da je vse v najlepšem redu, je ukazal zbor in odhod.
Pripeljal se je v Metliko na čelu svojega drugega bataljona polka Como, divizije Isonzo. Skupaj približno 720 mož.
Majorjevo vozilo se je ustavilo, Nicolo Bruni je dvignil roko in tudi vojska se je ustavila. Elegantno je izstopil. Naredil tri korake in čakal, da je prišel bliže g. metliški župan z gospo učiteljico Marijo Zalarjevo, ki je kot Primorka znala italijansko in naj bi prevajala.
Ta major Bruni je bil kar postaven »oficiale« in očitno sta si bila z metliškim županom takoj na prvi pogled všeč. Enaka po velikosti, enaka po postavi in morda celo po teži.
Gospod Malešič je govoril in gospa Zalarjeva je Malešičev govor prevajala v italijanščino. Kaj neki je Malešič povedal? Prepričan sem, da ni rekel, kako brezmejno je srečen, ker so prišli Italijani. Pravijo, da jim je predlagal mirno sožitje, dokler se razmere ne uredijo ali nekaj v tem smislu.
Nicolo Bruni ni izustil nobene govorance. Županu je podal roko, se zahvalil, zlezel nazaj v avto in ukazal bataljonu: "Avanti!" Bruni župana ni povabil v avto.
Tako so Italijani vkorakali v Metliko. Korakali so strumno z velikim rimskim korakom. Najprej med špalirjem Metličanov. Nato pa po cesti do trga pod gradom. Pod nogami se jim je prašilo, kot se spodobi, če koraka zmagovita vojska. Metličani pa so za njimi požirali prah in preklinjali. Tako se je že v začetku okupacije ustvarilo tiho nezaupanje. Na trgu pod grajskim vrtom se je drugi bataljon polka Como postrojil. Tu so že prej na italijanski ukaz postavili visok mlaj za zastavo. Šele tu je blagovolil spregovoriti ljudstvu major Bruni in spet je prevajala gospa Zalarjeva.
Nekaj je tvezil o dvatisočletni rimski kulturi, o pravičnosti, o redu in podobnih zadevah. Pravijo, da so se mu takrat morali predstaviti vsi pomembnejši Metličani, predsedniki raznih društev in korporacij. Vsak je navedel ime in priimek in funkcijo, ki jo opravlja. Gospa Zalarjeva pa je prevajala. Če mu je kdo ploskal ne vem. Pa tudi v kronikah ne piše o ploskanju ničesar.
Takrat je zatrobil vojaški trobentar. Splošno veselost in prhanje ob zadržanem smehu pa je povzročila predstavitev gospoda Pibernika Franca, metliškega čevljarja, ki se je menda predstavil tako: "Jaz sem čevljarski mojster Franc Pibernik, sicer pa predsednik pogrebnega društva in Vam vedno na razpolago."
Nato je major Bruni nekaj zavpil in še nekdo je nekaj zavpil. Nato so vojaki potegnili bajonete in zavpili: "Savoja!". Bajonete so nasadili na puške in tisti prejšnji je še nekaj zavpil in vojaki so dvignili puške. Trije oficirji so prinesli lepo zlikano in zloženo italijansko »bandero tricoloro« in jo dvignili na drog.
S tem je bila Metlika uradno okupirana ali nemara celo priključena k »madre« Italiji.
Če ste mogoče prezrli katerega od odlomkov iz neobjavljene knjige Zvonka Rusa Metličani, jih najdete s klikom na te naslove:
Kaj se je dogajalo v Metliki, ko se je začela druga svetovna vojna, 2. del
Kaj se je dogajalo v Metliki, ko se je začela druga svetovna vojna, 1. del
Zdravniki, babice, apotekarji in drugi, 3. del
Zdravniki, babice, apotekarji in drugi, 2. del
Zdravniki, babice, apotekarji in drugi, 1. del
Metliška slaba vest - Engelbert Ladislav Gangl, 2. del
Metliška slaba vest - Engelbert Ladislav Gangl, 1. del
Belogardisti od Doltarjev hočejo dušo (Po pripovedovanju Zvonka Doltarja)
Metliški župan preizkuša Bračikovo tehtnico
Kdo so metliški blagorodni purgarji
Gospod Malešič dobi župansko čast in s tem izbruhnejo v Metliki epohalne spremembe
Sveti Pust - največji metliški praznik (2.del)
Sveti Pust - največji metliški praznik (1.del)
Gospoda Murnovi in njihove štorije
Stari Mate ali stric Slobodnik
CENEK, SKOT “EINGELC”, NI DOBIL MAŠINCE, ZATO SE JE JANKO KESAL
Ko zagledaš se ne ustraši, to so orjunaši naši
O zeleni bratovščini pa vse dobro
Metliški srez - mejni kamen v staroslavni zgodovini še bolj staroslavne Metlike (2. del)
Metliški srez - mejni kamen v staroslavni zgodovini še bolj staroslavne Metlike (1. del)
Nogometna tekma Metlika - Črnomelj (in drugi metliški športni podvigi), 1. del
Plesni venček ali kako je Lojze dobil nogo
Avtomat za čokolado in žandarska božja mast
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 3. del
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 2. del
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 1. del
Fotosafari v Metliki leta 1933
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 2. del
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 1. del
Babji sejem in obisk bana Dravske banovine
V boj za dom in cesarja (3. del)
V boj za dom in cesarja (2. del)
V boj za dom in cesarja (1. del)
Vir: Odlomek iz neobjavljene knjige Metličani
Zadnji blogi
Poglejte tudi
