Italijani spreminjajo Metliko v mesto po svojem okusu
Kmalu po prihodu Italijanov v Metliko, so ti hoteli kar čez noč vse menjati. Najprej so se spravili na menjavo denarja. Za 2 dinarja in 34 par so dali eno liro. Pa so siromaki že drugič prišli ob denar. Potem so začeli na ta denar zelo paziti. Nekoč je Šavorn, ki je bil ječar v Metliških sodnih zaporih, v trgovini pri Martinku po svoji navadi pljunil v prste, preden je začel šteti denar. V trgovini je bil tudi neki črnosrajčnik in takoj je Šavornu priletela klofuta, da ga je kar zasukalo. Fašist mu je nato vljudno pojasnil, da je to italijanski denar, ki se mora spoštovati in da se zaradi tega ne sme pljuvati v prste, ko se ta denar prešteva.
Kdo bi vedel, če si je to Šavorn zapomnil ali pa si je iz maščevanja ob prvi priložnosti z liro obrisal zadnjo plat.
Potem so Italijani vso Metliko premazali z italijanskimi gesli in Musolinijevimi izreki. Italijani so rekli »s parolami«. Pisalo je : DUCE, pa CREDERE OBEDERE COMBATERE Musolini, pa ROMA DOMA, pa VINCERE, pa VINCEREMO, nekateri napisi so bili tudi prevedeni. V italijanščini in slovenščini je na Muchatovi hiši pisalo: BOLJE ŽIVETI EN DAN KOT LEV, KOT STO LET KOT OVCA. S tem so hoteli Slovencem pojasniti, da so ovce in da bodo tako tudi živeli. Sebe pa so seveda imeli za leve. Te in še vse mogoče druge neumnosti so pisali po zidovih.
Prebivalstvu pa so bili najbolj všeč italijanski grafiti, ki jih Metlika, do prihoda Italijanov ni poznala. To so bile risbe joškatih žensk, pa fantov z naperjenim orodjem, pa 'one stvari' v vseh mogočih izvedbah. To so hodili Metličani ogledovat na Makarov vrt. Nekateri skrivaj, drugi pa javno in se do ušes režali. Grafiti so postali še bolj popularni, ko so se Metličani nekoliko navadili italijanščine in so lahko prebrali : KACO DURO - FICHA FRESCA in podobno. Pred prihodom Italijanov je sicer na kakšnem plotu bilo napisano FUK, kaj bolj konkretnega pa ne.
Nato so prišle na vrsto ulice, ki so morale dobiti italijanska imena: tako Drage niso bile več Drage ampak VIA OBERDAN, pa Gornji trg je postal PIAZA LITORIO, pa smo imeli vio Roma, pa Vio di concordia, pa PIAZA DUCE. Ti napisi so bili očitno samo za Italijane, Za Metličane je še vedno ostal Požeg - Požeg in Majer - Majer.
Nato so morali obrtniki in trgovci imeti dvojezične napise. Najprej italijansko nato slovensko. Pa je Šturmova trgovina postala negozio di generi misti. Gostilna je bila TRATORIA. Navaden soboslikar je postal pitore e dekoratore, pa je mesnica postala MACELERIA in pekarna PANELERIA.
Nato so Italijani ukazali, da morajo prebivalci Metlike pozdravljati italijansko zastavo, ki so jo vsak večer na sedanjem Partizanskem trgu vlačili na drog in zvečer spuščali. Pozdravljati je bilo treba po rimsko, z iztegnjeno roko. Tu pa se je začel hec. Pri zastavi so navadno stali Italijani, ki so pazili na to, da bodo ljudje pozdravljali zastavo. Nekateri Metličani so zato, ker zastave niso pozdravili, dobili klofute. Zato pa so se začeli trga in zastave izogibati v širokem loku in iskati takšne poti, da niso rabili mimo zastave. Italijanom ni ostalo drugega, kot da so nadzor opustili.
Mularija je hitro ugotovila, da če si pozdravil stražarja pred štabom na trgu, je moral odzdraviti tako, da se je postavil v pozor in pri tem močno udariti z nogo ob lesen podstavek na katerem je stal. Takrat je močno zabobnelo. Ko se je zopet postavil v prvotni stav je ponovno udaril. To je mularijo toliko zabavalo, da so hodili tega stražarja venomer pozdravljat. Nazadnje je tisto bobnenje presedlo tudi komandantu in je ukazal stražarju naj odneha.
Strašen hec so zganjali Italijani ob menjavi straže pred štabom. Popoldne, nekako ob štirih, se je nova straža postavila v vrsto pred Šturmovo trgovino. Pred njo se je postavil njen komandir in za njim pa trobentar, ki je na komandirjevo povelje, takrat, ko se je pred štabom postavila v vrsto stara straža, začel na vse pretege trobiti in nova straža je odkorakala k stari straži in tam je bilo obračanja, pozdravljanja in poveljevanja nič koliko. Nato je prišel dežurni oficir, ki se je od drugih oficirjev ločil po tem, da je nosil modro ešerpo* in ukazal razhod.
Velik cirkus so zganjali Italijani vsako jutro in vsak večer ob dvigovanju in spuščanju zastave. Takrat, ko so še bivali v šoli na današnjem Partizanskem trgu, je bilo to mogoče opazovati. To je bilo glasbe, povelj in vpitja...
Celega vraga so zganjali Italijani v šoli. Najprej je bil pouk italijanščine prostovoljen. Po koncu pouka je prostovoljce zbiral učitelj, ki so mu rekli Muco. Nosil jim je Italijanske stripe in ob njih so se učenci naučili nekaj besed in stavkov. Najbolj hecen je bil tisti: Buona sono ovua italijana. Kmalu nato pa je bil pouk italijanščine obvezen. Z nalogami, izpraševanjem in ocenami. Če niso učenci delali nalog, so jih dobili od svojih učiteljic po hrbtu in ne od Mucota. Muco je bil dober...
Velik pomen so Italijani pripisovali filmu. Vsake toliko so pobrali šolarje kar od pouka, in so morali obvezno v kino. Tu so vrteli razne vojne in propagandne filme. Najprej nekaj minut Stanija in Olija, nato pa Dučeta na balkonu rimske palače, ki pozdravlja »popolo italiano e šoldate italiane«. Ker so se takšnih filmov šolarji hitro naveličali in uhajali iz kina ali pa sploh do tja niso prišli, so morali z njimi tudi njihovi učitelji.
Na vsakem vogalu se je slišala italijanska muzika ali pa je kdo prepeval O sole mio ali Mama son tanto felice. Fašisti so v zboru prepevali Giovinezo, ostali vojaki pa Vincere.
Vsa Metlika in seveda tudi italijanski vojaki so vedeli, kdaj je doma njihov komandant Nicolo Bruni in kdaj ne. Ko ga ni bilo, je uradni trobentar pri italijanskem štabu namesto predpisane melodije za "povečerje" vedno igral Tišino, ki je bila sila popularna melodija tudi pri nas.
Če se je oglasila Tišina, so vojaki ostajali v gostilni in pri ženskah in si zaradi niso belili glav z povratkom v kasarno. Če pa se je oglasila druga melodija, so tekli kar se da hitro.
Največji hec je bil, ko so se pri Makarju v gostilni stepli, kraljeva vojska in fašisti. Pa je Makarjeva natakarica poklicala kraljevega oficirja, ki je šel mimo, naj naredi red. Oficir je samo vprašal kateri so boljši. Ker je rekla da njegovi, je menda rekel samo: "Bravi ragazi!" Med tem pa je že en črnosrajčnik priletel skozi vrata in nato še ostali. Oficir je šele takrat šel v gostilno in plačal vojakom za pijačo.
* Ešerpa – opasač, ki gre čezramo poševno do boka.
** Na fotografiji: Obisk Visokega komisarja Emilia Graziolija v Metliki.
Če ste mogoče prezrli katerega od odlomkov iz neobjavljene knjige Zvonka Rusa Metličani, jih najdete s klikom na te naslove:
Kaj se je dogajalo v Metliki, ko se je začela druga svetovna vojna, 2. del
Kaj se je dogajalo v Metliki, ko se je začela druga svetovna vojna, 1. del
Zdravniki, babice, apotekarji in drugi, 3. del
Zdravniki, babice, apotekarji in drugi, 2. del
Zdravniki, babice, apotekarji in drugi, 1. del
Metliška slaba vest - Engelbert Ladislav Gangl, 2. del
Metliška slaba vest - Engelbert Ladislav Gangl, 1. del
Belogardisti od Doltarjev hočejo dušo (Po pripovedovanju Zvonka Doltarja)
Metliški župan preizkuša Bračikovo tehtnico
Kdo so metliški blagorodni purgarji
Gospod Malešič dobi župansko čast in s tem izbruhnejo v Metliki epohalne spremembe
Sveti Pust - največji metliški praznik (2.del)
Sveti Pust - največji metliški praznik (1.del)
Gospoda Murnovi in njihove štorije
Stari Mate ali stric Slobodnik
CENEK, SKOT “EINGELC”, NI DOBIL MAŠINCE, ZATO SE JE JANKO KESAL
Ko zagledaš se ne ustraši, to so orjunaši naši
O zeleni bratovščini pa vse dobro
Metliški srez - mejni kamen v staroslavni zgodovini še bolj staroslavne Metlike (2. del)
Metliški srez - mejni kamen v staroslavni zgodovini še bolj staroslavne Metlike (1. del)
Nogometna tekma Metlika - Črnomelj (in drugi metliški športni podvigi), 1. del
Plesni venček ali kako je Lojze dobil nogo
Avtomat za čokolado in žandarska božja mast
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 3. del
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 2. del
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 1. del
Fotosafari v Metliki leta 1933
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 2. del
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 1. del
Babji sejem in obisk bana Dravske banovine
V boj za dom in cesarja (3. del)
V boj za dom in cesarja (2. del)
V boj za dom in cesarja (1. del)
Vir: Odlomek iz neobjavljene knjige Metličani
Zadnji blogi
Poglejte tudi
