Italijani ustanovijo GILL in Dopolavoro
Skupaj z vojaki so se natepli v Metliko vsi mogoči »civilni« Italijani, ki so očitno imeli edino nalogo, da sejejo razdor med ljudmi in da zajebavajo pošteni metliški folk.
Prišla je italijanska civilna oblast, ki jo je predstavljal fašistični comesario Giuseppe Martini. Vedno je nosil črno uniformo z ogromnim fašističnim orlom na kapi. Vedno je bil prepasan s vsemi jermeni, ki jih je premogel in bil je obut v svetleče škornje. Sedež svoje oblasti je postavil v nekdanjo Pretnarjevo notarsko pisarno v Barletovi hiši.
Njegovi ženi so Metličani rekli Galina, to je kokoš. Če je kdo hotel prositi njenega moža komisarja Giuseppa Martinija za kakšno uslugo, ga je najprej sprejela njegova Galina. Če ji je obiskovalec prinesel kokoš je bil Martini doma, če pa je prišel brez kure, ga ni bilo doma.
Prišli so karabinjerji in se polastili Obrtnega doma. Tudi nekaj starih žandarjev so zaposlili. Nosili so nekakšne čudne sive klobuke. "Kot aeroplan" so komentirali ljudje. V Metliki so bili še financarji, ki so nosili klobuke podobne pastirskim, pri strani pa nekakšno rumeno piko in dolgo pero. Prišla je tudi obmejna milica. To so bili pravi črnosrajčniki in so imeli svoj sedež pri Drobantu na Majerju. Prišli so tudi nekakšni policaji v civilu, ki so s seboj pripeljali ogromne pse, ki jih ni bilo mogoče niti podkupiti niti zastrupiti, kar so Metličani, kot se je tisti čas spodobilo, sicer poskusili. Tisti prekleti psi so jedli le hrano, ki so jim jo postregli njihovi gospodarji osebno.
Enemu od teh policistov, ki je posebno divje gledal in je bil strah in trepet zapornikov, so rekli Buldog.
Ko so Italijani odšli, je tista njegova pasja mrcina postala zelo pohlevna in je prosila hrano pri hišah. Nekdo je tistega ubogega psa, ki navsezadnje ni bil nič kriv, ostrigel do gole kože. Kako nebogljen je izgledal. Pozneje se ga je nekdo usmilil in ga ustrelil.
Že kmalu po prihodu Italijanov, v jeseni leta 1941 je komisar Martini prinesel v šolo nekakšne rumene in zelene liste. Povedal je, naj jih učenci dajo doma podpisati staršem in jih drugi dan podpisane prinesejo v šolo. Na listih je v Italijanščini in slovenščini pisalo, da starši pristajajo, da se njihov otrok vpiše v italijansko mladinsko fašistično organizacijo GILL .
Drugi dan so nekateri res prinesli podpisane liste. Večina pa ne.
Nihče se ni zaradi tega razburjal. Potem pa je prišel Božič in Italijani so obdarili otroke. Tisti, ki je oddal podpisan list je dobil za božič veliko škatlo daril. Tisti pa, ki ni bil član GILL-a pa je dobil le nekaj malega v škrniclju.
Drugo leto so Italijani v nekdanji sokolski telovadnici na grajskem vrtu uredili šolsko jedilnico. Preurejanje so zaračunali lastniku, to je Prvi dolenjski posojilnici.
Bila je vsa prebeljena in popravljena ter okrašena z mnogimi napisi oziroma Dučejevimi globokoumnimi izreki.
V tej jedilnici so dobivali kosilo predvsem člani GILL-a. Ko je bila otvoritev jedilnice, so pripadnike GILL-a posedli za mize in ženske z belimi rutami na glavah so jim prinesle velike sklede paštašute. Ostali učenci, ki pa niso bili v GILL-u, so smeli priti pri stranskih vratih samo na balkon in gledati kako in kaj spodaj jedo.
Nekega lepega dne so Italijani poklicali …* v pisarno komisarja, kjer so jim pomerili imenitne uniforme. Potem so jih naložili na »slavonar« in jih vozili po Metliki, nazadnje pa na kolodvor in odpeljali so jih za štirinajst dni v belo Ljubljano v nekakšen fašistični tabor.
Pozneje so pripovedovali, da jih je nekdo, ki je z njimi govoril slovensko, odpeljal v neko ljubljansko vežo. Tam so jih pričakali neznanci, verjetno člani OF. Ti so GILLovce do dobrega namazali z globinom po obrazu in izginili. Strašnim metliškim GILLovcem ni ostalo drugega, kot da črnih obrazov tečejo po Ljubljani v svoj tabor in se tam umijejo. Od takrat so smeli v mesto samo z vojaškim spremstvom.
Italijani so ustanovili tudi Dopolavoro.** To je bila fašistična organizacija za odrasle, ki naj bi se po končanem delu ukvarjali s politiko. Zato tudi takšno ime organizacije.
Člani so dobivali dodatek pri živilskih nakaznicah. Pozneje, ko je bilo potrebno »permeso« za izhod iz ožičene Metlike, za njih ni bilo problemov. Še kup drugih ugodnosti so imeli: nagradno potovanje v Italijo, manjše davke in še marsikaj.
Skratka, Italijani ne bi bili Italijani in se ne bi mogli smatrati za potomce nekdanjih Rimljanov, ko se ne bi ravnali po tistem znanem rimskem reku : "Deli in vladaj !"
* avtor tukaj našteva člane GILL-a iz Metlike. Iz razumljivih razlogov jih ne navajam. (opomba urednika)
** kar nekaj restavracij v Istri in v okolici Reke nosi tako ime. Torej »po šihtu«.
Če ste mogoče prezrli katerega od odlomkov iz neobjavljene knjige Zvonka Rusa Metličani, jih najdete s klikom na te naslove:
Italijani spreminjajo Metliko v mesto po svojem okusu
Kaj se je dogajalo v Metliki, ko se je začela druga svetovna vojna, 2. del
Kaj se je dogajalo v Metliki, ko se je začela druga svetovna vojna, 1. del
Zdravniki, babice, apotekarji in drugi, 3. del
Zdravniki, babice, apotekarji in drugi, 2. del
Zdravniki, babice, apotekarji in drugi, 1. del
Metliška slaba vest - Engelbert Ladislav Gangl, 2. del
Metliška slaba vest - Engelbert Ladislav Gangl, 1. del
Belogardisti od Doltarjev hočejo dušo (Po pripovedovanju Zvonka Doltarja)
Metliški župan preizkuša Bračikovo tehtnico
Kdo so metliški blagorodni purgarji
Gospod Malešič dobi župansko čast in s tem izbruhnejo v Metliki epohalne spremembe
Sveti Pust - največji metliški praznik (2.del)
Sveti Pust - največji metliški praznik (1.del)
Gospoda Murnovi in njihove štorije
Stari Mate ali stric Slobodnik
CENEK, SKOT “EINGELC”, NI DOBIL MAŠINCE, ZATO SE JE JANKO KESAL
Ko zagledaš se ne ustraši, to so orjunaši naši
O zeleni bratovščini pa vse dobro
Metliški srez - mejni kamen v staroslavni zgodovini še bolj staroslavne Metlike (2. del)
Metliški srez - mejni kamen v staroslavni zgodovini še bolj staroslavne Metlike (1. del)
Nogometna tekma Metlika - Črnomelj (in drugi metliški športni podvigi), 1. del
Plesni venček ali kako je Lojze dobil nogo
Avtomat za čokolado in žandarska božja mast
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 3. del
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 2. del
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 1. del
Fotosafari v Metliki leta 1933
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 2. del
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 1. del
Babji sejem in obisk bana Dravske banovine
V boj za dom in cesarja (3. del)
V boj za dom in cesarja (2. del)
V boj za dom in cesarja (1. del)
Vir: Odlomek in neobjavljene knjige Metličani
Zadnji blogi
Poglejte tudi
